Tiskane izdaje
Zadnje dni buri duhove levih, desnih in vseh vmes gospod Ahmad Shamieh, ki dobrih osemnajst mesecev biva v Ljubljani in je po mnenju pristojnih strokovnjakov in tistih, ki ga dobro osebno poznajo, zgleden primer vključevanja v slovensko družbo. V času bivanja v Sloveniji je Ahmad namreč razvil široko socialno mrežo, se naučil nekaj slovenščine in pri t. i. integraciji pomaga tudi sotrpinom, ki so jih težke življenjske razmere, podobno kot njega, od doma pregnale v svet.
Seveda na sončni strani Alp ne bo šlo, ne da bi iz človeške tragedije napravili prvovrstne politične farse. Z leve na desno in nazaj zdaj letijo vsega pomena oprane zmerljivke in radikalne obtožbe, sredinci pa se v lastni maniri trudijo, da bi nanje v tem festivalu obmetavanja z gnojnico špricnilo čim manj smrdečih kapljic.
Še posebej so ostri v taboru, kjer si intimno želijo, da jim nikoli ne bi bilo treba osebno poznati nobenega Ahmada. Tudi Ahmada ljubljanskega ne poznajo, pa jih to ni odvrnilo od pavšalnih sodb, češ, da ni begunec, pač pa prej (nevarni) musliman in strahopetec, ki je zapustil družino v Siriji. Ob slednjem gnusno bedastem argumentu si lahko privoščimo zgolj (malce manj) bedasto primerjavo. Bi si v primeru, da vam nekdo obljubi rešitev za vašo družino, v kolikor dovolj hitro pretečete maraton, na hrbet naložili tri otroke in ženo?
Vrnimo se h gnojnici. Branko Grims in Vinko Gorenak v svojih nastopih spominjata na otroka, ki divjata po dnevni sobi v malem tanku porivalčku, ki skozi eno luknjo strelja drek, skozi drugo pa spušča goste oblake parfumirane megle. Vendar sta gospoda politika, ki izločata s pozicije moči in na javnem prostoru in je zato treba njune (in njunim podobne) izcedke in izstrelke jemati resno.
Na svojih misijah se Grimsi in Gorenaki zelo radi poslužujejo pojma »lažni humanizem«. Kaj natančno imajo pri tem v mislih, na prvi pogled ni jasno razvidno. Gotovo je, da imamo opravka s slabšalno oznako in zato bi lahko sklepali, da zase menijo, da so nasprotno od tega - torej recimo - iskreni antihumanisti. To bi jih na nek absurden način postavilo ob bok poznemu Karlu Marxu, ki je človekove pravice razumel kot posledico razčlovečenja (v kontekstu kapitalizma) in ne kot možno rešitev oz. kot možno sredstvo upora proti sistemu, ki ljudi za voljo povečevanja dobička sili v neprestane medsebojne konflikte. Edino pot do osvoboditve je videl v vzpostavitvi komunizma in odpravi monopola nad produkcijskimi sredstvi.
Hudomušno se ponuja oznaka »lažni komunisti«, a to so bili tovariši že pred nekaj desetletji, ko so po lastnih pričevanjih na partijske funkcije nastopali s figo v žepu. Saj veste, samo zato, da bi sistem zrušili od znotraj.
Poskusiti velja tudi z »iskreni homofobi«. Ne gre sicer pričakovati, da bi se Brankoti, Vinkoti in njih somišljeniki strinjali s takšno oznako. Resnici na ljubo tudi ni dosledna, saj (za zdaj) še premorejo toliko sramu, da si svojih intimnih misli ne drznejo povedati javno in na glas.
Prav, pa jim recimo »iskreni, resnični humanisti« in predpostavimo, da so ob preobrazbi iz tovarišev v gospode iz žepov vzeli fige in sedaj resnično mislijo kar govorijo in počnejo. To pa je, da ob sleherni priložnosti, ko je govora o beguncih, migrantih in ostalih ne bodi jih treba, v diskusijo vpeljejo ločevanje na »naše« in »njihove«. Iz naftalina lastne domišljije vsakič znova potegnejo nekakšne kvazi izračune, koliko bi lahko bile pri nas višje plače in pokojnine, če bi se le znebili Ahmada in kompanije.
Če je čemu moč reči lažni humanizem je, da se humanizem zlorablja za uveljavljanje homofobne politike in pri tem pozablja, da humanizem ne loči med našimi in vašimi.
