Tiskane izdaje
Ni redkost, da na cestah Manhattna zagledaš velik, črn, enoprostorski avto, ki nespretno menjava nabito polne vozne pasove. Njegovega voznika navaden smrtnik ne more videti, saj je avtomobil precej visok, njegova okna pa zatemnjena. A kaj lahko si predstavljamo, kako vzvišeni upravljavec vozila, ki spominja na precej razkošno jahto, pogleduje dol na cesto in se sprašuje, zakaj so se občinski uradniki odločili skrčiti vozne pasove.
Kaj je funkcija tega glomaznega cestnega plovila, si je težko predstavljati. Očitno je, da se ulice mesta, kot je New York, pač ne morejo premo sorazmerno širiti z velikostjo avtomobilov, oziroma da to lahko počno le do določene mere.
Zadeva se morda ne bi zdela tako obupna, če ne bi bilo treba temu avto enkrat tudi parkirati na Mahattnu. Res je, da se je v zadnjih desetletjih povečala velikost parkirnega prostora, pa vendar nedolžni opazovalec tudi sam občuti nekaj tesnobe, ko vidi okornega mastadonta, kako se optimistično tlači v parkirno parcelico, namenjeno vozilu s konca 20. stoletja.
Čeprav grejo veliki avtomobili, široke ceste in veliki parkirni prostori pred nakupovalnimi središči čisto dobro skupaj z ameriškem snom o uspehu, je čudno, da bi si kdo omislil tako sfriziran in stiliziran avto, ki je ne le neupraben za mestno vožnjo, ampak tudi nima realnih možnosti za prodiranje po skalnatem, gričevnatem terenu.
Tako je njegov edini smoter ta, da se šopiri po ulicah in svojemu vozniku daje občutek superiornosti. Je avto, ki daje licenco za aroganco svojega upravljavca, saj obenem sporoča, da je dovolj močan, da v prerivanju in zaletavanju premaga navaden »pleh« v prometu.
Tudi Evropa in z njo Slovenija poznata svoje enoprostorce, ki so se precej razpasli po evropskih mestih in vaseh, a dejansko ti v primerjavi z ameriškimi velikani delujejo kot nedorasli mlajši bratje ali sestre. Dejansko se je ta tip vozila na cestah tako uveljavil, da ga skoraj ne opazimo več, predvsem pa ga ne doživljamo kot nekaj velikega.
Ne, danes našo pozornost pritegne in nas nasmeje kakšen izjemno redek primerek fička, saj obstajajo otroške igrače v obliki avtomobila, ki so večje od tega palčka med vozili. Še bolj smo osupli, če vidimo v ta mali avto vstopati visokega moškega, ki se mu na naše presenečenje uspe stlačiti noter in − kar je še bolj nenavadno − dejansko mu uspe tudi speljati.
Prvo naivno vprašanje, ki se nam upravičeno pojavi ob izjemni rasti avtomobilov v zadnjih tridesetih letih, je, ali se je svetovna populacija v nekaj desetletjih tako povišala in zredila, da je bilo treba za tega novega človeka zgraditi novo vozilo. Naši zanamci, ki bodo raziskovali socialistično dobo, bodo prav gotovo dolge študije posvečali uganki, kako se je štiričlanska družina sredi poletja z vso pripadajočo prtljago v yugu priklatila do Lošinja, in to povrhu vsega še brez klimatske naprave.
Kaj se je torej zgodilo? Kje so časi, ko je znana avtomobilska znamka svoje paradno in priljubljeno vozilo oglaševala pod sloganom »Ima vse, kar imajo veliki«? Danes je rast ključna beseda, ki smo jo nekritično posvojili na vseh področjih življenja, naj gre za ekonomijo ali vseživljenjsko izobraževanje ali za avtomobilizem.
Medtem ko vsi neprestano rastemo, ne razmišljamo, kaj naša človeška rast in rast človeštva pravzaprav prinašata, kakšne so njune dolgoročne posledice. Zato potrebujemo kakšnega fička, da nas tu in tam spomni, da velikost ni vse.
