Dobro jutro: Mi vzdihujemo, oni plešejo kroge sreče

Pozimi se kužki radi valjajo po snegu, spomladi po blatu. Mi pa spet vzdihujemo - zdaj zaradi umazane preproge in tal.

Objavljeno
23. marec 2017 19.17
Panorama
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Vso dolgo zimo smo zjutraj vzdihovali in zvečer stokali, ko so naši štirinožni ljubljenčki hoteli na sprehod. Celo sredi dneva, ko je bilo vendarle malo svetleje, če že ne topleje, smo zavijali z očmi in samo nestrpni pogled »Daj, pojdimo že!« nas je spravil v sneg ali dež. Pa mahanje z repom, obračanje na preprogi in grizljanje copat: vsak kuža svojemu človeku po svoje ponazori očitno. Odpusti mu celo počasno dojemanje, saj človek vendar ni sam kriv, da je malce lesen.

Na srečo je vsake zime enkrat konec, in zdaj ko se pred našimi očmi bohoti spomladansko cvetje, nam je laže, sprehodov se veselimo tudi mi. Številnim psom pa je vseeno. Plesali so kroge sreče, ko je snežilo in jih plešejo zdaj, ko prihaja pomlad, tako kot so se radi valjali po snegu, se zdaj po blatu. Mi pa spet vzdihujemo, čeprav zdaj zaradi umazane preproge in tal.

Šele ko se poslovijo, prav spoznamo, kako zelo so obogatili naše življenje. To zimo je v pasja nebesa odmahal z repom Piškotkin mladostni prijatelj Zevi, ki so ga pred več kot desetletjem rešili iz bližnjevzhodnih spopadov. A kateri pošten – in srečen – pes bi še mislil na stare dogodke, ko pa je bilo treba njegove nove ljudi naučiti bontona? Da je med vožnjo z avtomobilom rad sedel na sprednjem sedežu, je bila še lahka lekcija, prav tako, da je vsak dan pričakoval debelo kost. A so počasi doumeli tudi težje.

»Zakaj si izmišljamo zgodbe o naših psih, ko pa bi morali povedati le, da so oni rešili nas?« je na svojem blogu zapisal Zevijev človek Ron. »V očeh naših otrok se iz polbogov spremenimo v tečnobe, ki jih je še najbolje ignorirati, prijatelji se oddaljijo. Psi pa se ne spremenijo. Pridobijo si svoje mesto v domu in nam, ko umrejo, zlomijo srce.«