Tiskane izdaje
Pred nekaj dnevi je po elektronski pošti zakrožilo vabilo novinarjem na delavnico o portretiranju starosti v medijih. Na njej želi društvo novinarjev predstaviti analizo spremljanja slovenskih medijev na temo starosti in starejših, ki je menda pokazala, da je starost v medijih predstavljena kot dolgočasna, predvsem pa kot finančni in socialno-zdravstveni problem.
Analitiki so menda v javnem diskurzu našli pomanjkanje povezave med starostjo in dostojanstvom. Izsledki analize prispevkov o starejših, objavljenih v slovenskih medijih od aprila do junija 2016, potrjujejo, da mediji artikulirajo in repruducirajo vrsto negativnih stereotipov o starejših. Če prav razumem teh nekaj trditev, ki jih društvo novinarjev namenja svojim članom, se starost prikazuje kot nedostojanstvena, z novinarskim poročanjem pa se menda tudi poglablja vrzel med delovno aktivnim prebivalstvom in upokojenci. Z drugimi besedami, novinarji so torej tisti, ki delajo razkol med upokojenci in še zaposlenimi. Projekt je finančno podprla Slovenska nacionalna komisija za Unesco, slovenske medije je za potrebe analize brezplačno spremljal Observer Genion clipping, še dodaja vabilo.
Ne vem, kako je z drugimi mediji, a kratka analiza, ki jo napravimo v dokumentaciji Dela za to obdobje, takšnih izsledkov ne potrjuje. Kaže pa, da se starosti dotika z vseh mogočih aspektov, ki jih starost kot takšna vsebuje v družbi. Ali je mogoče, da avtorji projekta, ki očitno ni zrasel na slovenskih tleh in z njimi gotovo tudi nima velike zveze, mislijo, da bodo novinarji sadili samo rožice med podobe starosti in slikali potemkinove vasi, medtem ko bo družbeni diskurz starost in staranje še naprej obravnaval v kontekstu družbene in posameznikove nadloge?
Z valom upokojevanja povojne generacije babyboomerjev se je na zahodu pa tudi pri nas že marsikaj spremenilo. Starostniki, ki bodo kmalu predstavljali tretjino prebivalstva in ji bo vsak hip več kot mladostnikov, postajajo v družbi pomembna sila. Toda številni družbeni diskurzi so do njih še vedno bolj krivični kot pa ravno novinarski. Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, ali niso pravzaprav zdravniki tisti, ki morajo prvi spremeniti odnos do starosti. Vsepovsod v zdravstvu je namreč še vedno živ tradicionalen pokroviteljski odnos vzvišenih zdravnikov, ki sicer ne zadeva le starostnikov.
Na splošno se imajo zdavniki še vedno za avtoriteto, ki je podprta z znanjem, izkušnjami in institucijo, ki stoji za njimi. Še vedno je pogosto videna drža zdravnika, ki z glasom in stasom izraža stališče, da pacienti nimajo pojma in zato odločitve v njihovem imenu sprejemajo zdravniki. Pogovarjajo se v svoji latovščini in recepte pišejo v latinščini, s čimer še vedno vpostavljajo mejo med njimi, ki so posvečeni, in vsemi drugimi. Pacientom o bolezni povedo le toliko, kolikor mislijo, da ta mora vedeti. Nekateri zdravniki še vedno ne prenesejo, da pacient zaprosi za drugo mnenje, bodisi uradno bodisi neuradno. Prav tako ne prenesejo, da bi imeli pacienti svoje mnenje. Vse te značilnosti pokroviteljskega sloga pridejo še posebej do izraza ravno pri starejših pacientih, ki so praviloma manj izobraženi in hkrati bolj zdravnikaboječi. Zdravnik je pač vsemogočen, pacient pa je star in preplašen.
Ne glede na takšen odnos pa se zdravniki tudi zavedajo, da nekaterim stvarem preprosto niso kos. Staranje je že en tak proces, ki je v očeh zdravnika gotovo bolezenski in za katerega ni čudežne pilule. K temu spada tudi to, da morajo pacientom včasih povedati tudi zelo neprijetne zadeve. Toda − ali zdravniki vedo, kako to storiti? Ali jih je tega kdo naučil − razen v zelo skromnem obsegu − na fakulteti, kjer so morali na pamet memorirati za nekaj debelih telefonskih imenikov podatkov in imen? Verjetno jih ni nihče naučil − razen tistih, ki se ukvarjajo s paliativno oskrbo −, kako se pogovarjati s pacienti, ki umirajo, še manj pa, kako v sebi predelati izgubo pacienta. Vsak se mora sam spopadati s takšnimi izgubami, ki so gotovo boleče. Zdravnik je na prvem mestu tudi človek, ki želi pomagati.
A kako pomagati, če celotna družba še vedno živi v utvari, da je vse, kar šteje, mladost, ter starosti in umiranja preprosto ne znamo obvladovati? Umirajoče še vedno spravljamo v bolnišnice, kjer pogosto umirajo sami za zaveso. Staranje menda ne zanima niti zdravnikov, saj gerontologija in paliativa nista prav cenjeni specializaciji. Res, nič atraktivnega ni v tem, da ljudem razlagaš, da so minljivi. Veliko bolje je o starosti govoriti kot o nečem dostojanstvenem, kot predlagajo nekateri v novinarskem cehu, čeprav si to dostojanstvo ne zmore več zavezati čevlja, za pomoč pri klikanju med okni na računalniku pa mora prositi vnučka.
