Ministrstvo za prihodnost

Lažje se je prilagoditi ali gledati nazaj kot ustvariti vizijo prihodnosti.

Objavljeno
04. februar 2017 18.55
press/oglasevalci
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Živimo v času zgodovinskih nostalgij oziroma radikalne želje po časovnem stroju. Če smo pred časom poslušali Trumpove volivce (med njimi je največ belcev), so razlagali, da bodo milijonarja s slabo frizuro volili zato, ker si želijo, da bi bila Amerika spet takšna, kot je bila nekoč. Recimo v 50. letih prejšnjega stoletja.

Spomnimo se na televizijsko nadaljevanko Oglaševalci. To je res bil čas, ko so vsi moški hodili v službo v odlično skrojenih oblekah in s šarmantnimi klobuki, ko je bilo v zraku neskončno veliko upanja in se je zdelo, da je marsikaj mogoče.

A to je bil tudi čas šovinizma, ko so osamljene nesrečne gospodinje vsakdanjost preživele le z jemanjem valiuma, pomirjevala, ki so ga takrat in prav zanje poslali na trg. Feminizem je bil psovka, rasizem je bil v južnih državah ZDA stalnica. Ko tiha temnopolta ženska po imenu Rosa Parks nekega dne v Alabami ni hotela v avtobusu svojega sedeža odstopiti belcu, so jo aretirali.

To je bilo leta 1955. Želja nekaterih Američanov, da bi se vrnili v tisto zgodovinsko obdobje, lahko pomeni, da so zgolj nostalgični, glede na aktualno politiko novega predsednika pa si morda želijo prav tistih časov, z vsemi krivicami vred, saj so se gibanja za državljanske pravice takrat šele začenjala rojevati. Beseda nostalgija pomeni hrepenenje po preteklosti, ki se nam zdi lepša in svetlejša, kot je bila v resnici.

Izraz sestavljata dve grški besedi nostos (vrnitev domov) in algos (bolečina). Tudi del levice se boleče želi vrniti domov v preteklost, adolescentsko sanja o Sovjetski zvezi, citira Lenina in zdi se ji, da je, ko kolege naslavlja s tovariši, pol dela že opravila. Aktualna vsebina, kot je recimo ekologija, se jim ne zdi dovolj privlačna, čeprav je jasno, da gre za temo, ki ljudi oziroma potencialne volivce vedno bolj zanima in svet spreminja na bolje.

Če je le predstavljena na razumljiv način. Drugi del »levice« pa se je tako ali tako že povsem prilagodil neoliberalistični ideologiji in je kot konec pri Orwellovi Živalski farmi, ko ne moreš več ločiti prašičev od ljudi. Lažje se je prilagoditi ali gledati nazaj kot ustvariti neko vizijo prihodnosti. Politika očitno deluje po starih principih in ni več soočena z realnostjo novega tisočletja.

A vseeno obstajajo stvari, po katerih velja hrepeneti in ki bi jih morale dobre vlade za vsako ceno ohraniti. Recimo brezplačno zdravstvo, šolstvo, sindikate, ki se borijo za pravice delavcev, jav­no dobro. Prav te stvari so resnične in še kako konkretne ter – tega ne smemo pozabiti – uresničljive, če je zanje le kaj politične volje.

Zato ni čudno, da o njih, bolj kot mladi politiki, govorita stara dobra sindikalista, kot sta Jeremy Corbin v Veliki Britaniji in Bernie Sanders v ZDA. Dva redka žarka upanja. Zadnjič sem prebirala knjigo o Finski, v kateri je pisalo, da imajo tam, poleg tudi nam znanih ministrstev, še eno, posebno, in to je ministrstvo za prihodnost, ki je bilo ustanovljeno že pred petnajstimi leti. Nima veliko zaposlenih, je pa pomembno, saj se ukvarja s stvarmi, ki se tičejo prihodnosti, ter odpira javne razprave na določene teme.

V parlamentu se na njegovo pobudo pogovarjajo o izzivih globalne informacijske družbe, o prihodnosti javnega zdravstva, o tem, kako pomembna je znanost, o inovacijah ... To ministrstvo ni obremenjeno z lobiji, birokrat­skimi omejitvami, političnimi računi.

Nevroznanstveniki pravijo, da se je o prihodnosti dobro pogovarjati, saj si jo pri tem vizualiziramo, veliko razmišljamo o njej in potem svoje ideje in želje lažje uresničimo. Finska ideja bi bila v naših krajih zelo dobrodošla, a ne vem, ali to domače politike kaj prida zanima.

Spodbud in idej iz dobro delujočih in v prihodnost zazrtih držav si očitno ne želimo, glede na dejstvo, da v Sloveniji že nekaj časa nimamo več nobenega veleposlaništva uspešnih skandinavskih držav.