Tiskane izdaje
Ste že slišali za Letgo?
Oni dan sem med čakanjem pri rdeči luči postala pozorna na oglas, ki me je vabil naj poslikam, kupim, prodam in poklepetam.
Še ena bolha pač, bi skoraj zamahnila z roko, če me ne bi nekaj ur kasneje doletelo zanimivo presenečenje.
Otrok mi je doma mimogrede omenil, da bo prodal igračo, s katero se ne igra več.
Kje? Kako?
In mi je pokazal. Aplikacijo Letgo, ki je tako preprosta, priročna in privlačna, da jo še otrok zna uporabljati.
Minili so časi, ko so družine imele računalnik v dnevni sobi in so zato lahko starši spremljali, kaj otrok počne na spletu.
Minili so tudi časi, ko je otrok dostopal do spleta prek računalnika v svoji sobi ali tablice.
Zdaj ima že skoraj vsak najstnik pametni telefon. In kaj vse z njim počne, ko ni ob njem nikogar, ve samo on.
Naš otrok svojo pametno napravo občasno uporablja za telefoniranje in za igranje igric. Ima tudi profil na Facebooku in na Snapchatu. Popustila sem, ko nisem več mogla poslušat nerganja. In potem sem lahko opazovala, kako ju itak sploh ne uporablja.
Bila sem prepričana, da je vsaj približno varen na spletu. Za vsak slučaj sem mu predstavila pravila in pogodbo za uporabo pametnega telefona, ki jo je pripravila učiteljica Nina Jelen, obdelala sva tudi njena zlata pravila za face in facone, pogledala njen video o škratih in škraticah. Kupila bom tudi njeno knjižico o ženičkah in stričkih za daljnimi grički.
S težkim srcem in za vsak slučaj sem mu po navodilih za otroke in učitelje povedala še, kaj se je zgodilo v Veliki Britaniji in o čemer govori BBC-jev dokumentarec Murder Games.
Skratka, nekako se mi je zdelo, da so osnove pokrite.
Dokler me ni presenetil Letgo in razkritje, da je otrok zato, da bi prodal igračo in dobil nekaj fičnikov, pripravljen razkriti svoj naslov in se dobiti z neznancem.
Ne me narobe razumeti. Z aplikacijo ni nič narobe in prepričana sem, da je prav uporabna. Verjamem tudi, da večina ljudi nikoli ne bi pomislila, da je lahko aplikacija kakorkoli nevarna. In za odrasle najbrž tudi ni. Pri otrocih pa so stvari ponavadi malo bolj zapletene.
Letgo namreč za razliko od drugih podobnih programčkov poudarja bližino, lokalnost, to pa tudi pomeni, da je treba razkriti naslov. In ker igračke k novemu lastniku ne bodo odpotovale po zraku ali optičnem kablu, se bo treba nekoč nekje dobiti z neznancem. V resničnem, ne v virtualnem svetu.
Denar, igračke, srečanje v parku – kombinacija, ob kateri so mi šli lasje pokonci.
Pozorna sem na nove aplikacije in družabna omrežja za mlade. Ko slišim zanje, pogledam, kaj ponujajo dobrega in katere so lahko njihove morebitne pasti.
Otroku ne želim prepovedati dostop do spleta. V mislih mi odzvanjajo besede Gráinne Conole, ki pravi, da procesa ni mogoče zaustaviti. Učitelji in starši ga lahko le sprejmejo in mlade naučijo smiselno in po pameti uporabljati tehnologije. Tudi v učilnici. In odzvanjajo mi zatrjevanja Estoncev, da bo naslednji google nastal na estonskih tleh, ker sistematično učence navajajo na uporabo računalnikov, ki niso le igrača ampak tudi ustvarjalno orodje.
Priznam pa, da mi ob buljenju v oglas za aplikacijo Letgo ni prišlo na misel, da bi tudi ta lahko predstavljala tveganje.
Zdaj smo doma ponovili vajo.
In le upam lahko, da bo otrok tudi po moji tokratni maši povedal, ko se bo prijavil nekam, kar ne njemu ne meni na prvi pogled ne bo delovalo kot nevarno.
Ne zato, da bi mu to prepovedali, ampak zato, da se bomo spet pogovorili o varni rabi naprav in spleta.
