Tiskane izdaje
Poleti je mnoge starše razveselilo pismo učiteljice, ki jim je napisala, da v novem šolskem letu ne bo več dajal domačih nalog.
Dragi starši, je zapisala, po poglobljenem poletnem raziskovanju bi rada poskusila z nečim novim. Odslej bodo učenci za domačo nalogo imeli le tisto, česar niso končali v šoli. Znanstveniki niso dokazali, da naloge ne pripomorejo k boljšemu šolskemu delu.
Namesto domačih nalog naj otroci z vami preživljajo večere in tako počnejo, kar je dokazano koristno zanje: privoščite si družinske večerje, berite, igrajte se in jih zgodaj napotite v posteljo.
Učiteljica Brandy Young sicer živi v Teksasu, zato so mnogi slovenski starši njeno pismo delili z rahlo zavistjo.
V slovenskih šolah namreč še vedno velja, da so domače naloge sestavni del učenčevih opravil. Še več: slabe rezultate na nacionalnem preverjanju znanja v šestem in devetem razredu na mnogih šolah povezujejo z neopravljanjem domačih nalog. Učenci, ki jih ne delajo, nimajo ustreznih učnih navad, zatrjujejo učitelji in ravnatelji.
Pa je res tako?
Učiteljičin predlog se mi zdi smiselen: otrokom, ki so že tako v šoli do treh, štirih, petih, bolj koristi, če zvečer s starši klepetajo za družinsko mizo, kot če jih ti v tistih dveh skupnih urah, ki jih imajo na voljo, nenehno preganjajo in sprašujejo: si že naredil nalogo?
Kakšen je sploh smiseln domačih nalog? Zakaj bi morali učenci, ki se pozno popoldne vrnejo iz šole, potem še dve uri preživljati ob šolskih in knjigah in zvezkih? Zakaj vse, kar je povezano s šolo, ni mogoče opraviti v šoli, kjer mnogi učenci preživijo več ur kot učitelji?
Šole starše vedno bolj vključujejo v učni proces. Sodelovati morajo tudi tisti, ki morda nimajo znanja, denimo jezikovnega ali matematičnega, ali časa, ker so dalj v službi kot nekoč.
Je tako početje smiselno?
»Ena najbolj kontroverznih stvari, ki sem jih kdaj izrekla, je bil predlog na neki šoli, da ukinemo domače naloge,« je v intervjuju za Sobotno prilogo dejala dr. Margaret Sutherland z Univerze v Glasgowu, nekdanja učiteljica, ki se zdaj že vrsto let raziskovalno ukvarja z inkluzivno pedagogiko.
»Pisanje domače naloge doma povzroča veliko stresa. Otrok joka, noče delati naloge, starši so utrujeni, ker so delali ves dan. Pride do prepira, otrok naredi nalogo, ki je en zmazek. Te sitnosti nihče ne potrebuje, tudi učitelj, ki jo morajo naslednji dan popraviti, morda celo v času kosila, saj so jo vendar naročili, torej jo morajo pogledati, ne.
Za povrh vsega je večinoma za domačo nalogo nekaj, poudarja Margaret Sutherland, kar v bistvu ne izboljšuje znanja.
»Šest računov pa štirje stavki, v katerih je beseda, ki so jo morali prej petkrat napisati. Zato bi jaz to prepovedala. Če pa že, bi naročila učencu, naj doma razmisli in mi naslednji dan zastavi tri vprašanja na temo, ki smo jo danes obravnavali. Kajti za to, da zastaviš dobro vprašanje, moraš snov razumeti.«
Najbolj jo je presenetilo, ko je potem slišala pogovor učiteljev in staršev.
Prvi so rekli, »mislili smo, da vi hočete naloge«.
Drugi pa, »ne, mi smo mislili, da jih vi hočete«.
»Edini, ki jih res niso hoteli, so otroci. Na tej šoli so potem spremenili politiko do domačih nalog in skozi dialog s starši in učenci, kajti njihov glas je pomemben, so dorekli, kakšne naj bodo. Razvili so naloge, ki so temeljile na učenju in na tem, kar so vsi skupaj želeli, v nasprotju s tistim, kar so mislili, da želijo.«
Kaj pa vi? Jih hočete?
