Tiskane izdaje
Ob vseh peripetijah, ki se po svetu dogajajo, sem pogosto, ne pa vedno, srečna, da živim v Sloveniji.
In da v Sloveniji rastejo moji otroci.
To je namreč odlična država za družine. Sicer se mnogi tega morda ne zavedajo, še posebej če nimajo življenja pri nas s čim primerjati, a kakovost življenja je v Sloveniji višja kot marsikje.
Če hočemo, gremo lahko popoldne v gozd. V New Yorku, denimo, je prvi gozd oddaljen nekaj ur vožnje z vlakom.
Tudi številna druga mesta niso prijazna do majhnih otrok. Spominjam se tedna v Parizu, kjer smo morali tolikokrat prenašati voziček po stopnicah, da smo nazadnje iz obupa kupili poseben otroški nahrbtnik.
In v Švici morajo starši poskrbeti za prehrano otrok med delovnim dnevom, zato so ženske tam težko polno zaposlene, tudi če bi želele.
Slovenija je čudovita dežela, predvsem zaradi svoje lepe in večinoma neokrnjene narave, ki jo, tako kot še marsikaj drugega, premalo cenimo.
Čudovita je tudi zato, ker imamo dober izobraževalen sistem, in to na voljo zastonj. Imamo vrtce, ki zaposlenim materam omogočajo, da se vrnejo na delovno mesto brez skrbi. Imamo enoletni plačani porodniški dopust. Imamo plačan očetovski dopust. Imamo urejen zdravstveni sistem. Če zbolimo, nam ni treba bankrotirati.
Seveda se tu in tam pri vsem tem kaj zalomi. A večjo težavo kot v tovrstnih zdrsih vidim v tem, da jih potem čisto po nepotrebnem marsikdaj prenapihnemo.
In Slovenija je precej manj čudovita, kadar se v narodu predramita nevoščljivost in zavist, ki dejansko, kot opažam, nista le fraza ampak del nacionalnega značaja.
Manj čudovita je tudi takrat, kadar se ne more pohvaliti s strpnostjo, pa tudi takrat, ko jo začne ovirati kratek spomin.
Nenadoma se je tako v slovenski besednjak, denimo, znova prikradla besedna zveza pravica do splava. Pozabili smo pač, da so zaradi splave ženske nekoč umirale. Če ga hočejo opraviti, ga bodo, pa čeprav pri mazačih.
Želim, da nikomur ne bi bilo treba delati splava. A če se zato odloči, naj to počne strokovno in varno.
In želim tudi, da nikomur ne bi bilo treba oditi, ker se ne bi čutil sprejetega.
Ampak nazadnje pri odločitvi, da je Slovenija čudovita dežela, pretehta, da so mnogi prebivalci vendarle ohranili še zdravo mero zdrave pameti.
Kajti ko se slovenski starši dogovarjamo, da se bodo otroci igrali skupaj, nam ni treba zastaviti vprašanja: ali pri vas imate orožje? Upam, da bomo to zdravo mero zdrave pameti znali ohraniti tudi v prihodnje in da jo bomo znali prenesti na številna druga področja.
Kajti vprašanje o orožju zastavljajo starši v tisti državi, kjer vodilni politiki razglašajo, da so podnebne spremembe izmišljotina, kjer zaradi pravice do življenja zarodka ubijajo, in kjer državljani v državi sovražnika videjo do te mere, da ji ne dovolijo niti, da bi uvedla enoten zdravstveni sistem.
Za otroke gre. Ta besedna zveza ne bi smela biti uporabljena le v eni kampanji. Ponavljati bi jo morali prav vsak dan.
Ponotranjiti bi jo morali do te mere, da bi narekovala naše vsakodnevno ravnanje in delovanje. Svet lahko spreminjamo v svojem okolju.
Če bomo znali na otroke prenesti dobrosrčnost, strpnost, potrpežljivost in sposobnost poslušanja in razumevanja, bo Slovenija čudovita tudi zanje.
