Minuta za vzgojo: Jaz v mejnih situacijah

Slišala sem govoriti, da človek človeka spozna v mejnih situacijah.

Slišala sem celo govoriti, da človek še zase ne more vedeti, kako bo ravnal v mejnih situacijah.

Nisem čisto dobro razumela, kaj naj bi vse to pomenilo dokler se ni mejna situacija zgodila.

Begunska kriza je mejna situacija. In z njo sem dojela sporočilo teh besed.

V moje virtualnem in tudi realnem svetu ni veliko ljudi, ki bi razmišljali bistveno drugače od mene. Imam srečo.

A besede nekaterih so me vendarle presenetile.

Moja temeljni pogled na begunsko krizo izhaja iz tega, da je treba ljudem v stiski pomagati. A to ne pomeni, da me ni strah. Da ne razmišljam o tem, kaj vse se lahko zgodi. Da se ne sprašujem, kako ravnati.

Zato sem že doživela napade tistih, ki so mi dali vedeti, da moje preizpraševanje o tem, ali lahko utemeljeno pričakujemo, da se bodo tisti, ki prihajajo prilagodili tistim, h katerim prihajajo, ni človekoljubno. Da se to ne sme delati. »Na tem mestu se bova nehali pogovarjati, gospa,« mi je bilo rečeno. Kot da preizpraševanje ni dovoljeno. Ker sem si drznila spraševati, sem bila celo zatožena.

In nehala sem se pogovarjati z nekaterimi na drugi strani. Nehala sem prebirati pričevanja, ki naj bi podkrepila njihov pogled.

Resnica je vedno nekje vmes.

Tudi če je v ozadju globalna zarota, so ljudje, ki so na poti, potrebni pomoči. Tistim, ki bodo na pot šele šli, pa moramo sporočiti, da jih na koncu poti morda čaka mir, a da so napetosti vse večje.

Kaj bomo rekli svojim otrokom, ki nas sprašujejo, kdo prihaja in zakaj?

»Sovražni govor je vedno tudi manifestacija vzorcev, ki se jih priučimo že v otroštvu, hkrati pa odraža stanje družbene neenakosti, ko se nekaterim sploh ne zdi problematično, da se kategoriziramo v privilegirane na eni in izključene, na primer, 'državljane tretjih držav' na drugi strani. Vsi pa lahko izberemo, da bomo v svojem komuniciranju odgovorni, še posebno v družbenih medijih in komentarjih na spletnih portalih,« pravi dr. Veronika Bajt, vodja projekta Z (od)govorom nad sovražni govor.

In vsi lahko izberemo, kaj bomo povedali svojim otrokom.

Sama sem si najbolj zapomnila besede, ki jih je sinu nekoč dejala njegova mama: če ne moreš povedati česa lepega, molči. In držim se načela, da če ne morem pomagati, lahko vsaj razmislim, katera sporočila bom krepila.

Pri tem imam v mislih pripovedi ljudi, ki so bili sami begunci.

»Nekoč sem bila v skupini tistih, ki so bili prizadeti z vojno in ena tistih, ki ni vedela, da potrebuje pomoč, da mi lahko nkedo pomaga,« je nekje zapisala dobra znanka.

»Moja usoda je bila usoda stotin ljudi, ki so živeli v begunskem centru. Nobeden od nas ni izstopal, nobeden od nas ni vsal in rekel, moram živeti, moram se boriti, moram nekaj narediti, moram se vrniti v normalne tokove ivljenje. Dokler ni prišla ona, prostovoljka, suhcena mlada ženska iz Španije, ki se je želela igrati z otroki. Njej je bilo do igre? Po vsem tem se je želela pogovarjati z nami? Komu je do igre?« je opisovala svojo izkušnjo.

Ta prostovoljka ji je pomagala, da je spet zaživela. Zaradi nje je lahko zdaj tudi sama kot prostovoljka šla v Dobovo, kjer se je soočala tudi s svojo preteklostjo.

Sama poskušam pomagati drugače. Denimo tako, da razmislim, kaj rečem, kaj napišem in kaj objavim.

In da poskušam sporočilo temeljne človekoljubnosti prenesti na otroke. Živimo danes, a naši otroci bodo živeli tudi jutri.

Drugi otroci niso tako drugačni od naših, delijo sanje in želje in si želijo, da bi se tudi njihova pravljica srečno končala.

Na nas odraslih je, da jim to poskusimo omogočiti. S svojimi besedami, s svojimi dejanji.