Minuta za vzgojo: Juhej, zrihtal sem odločbo

»Nisem še srečala starša, ki bi se pohvalil, da je otroku 'zrihtal' odločbo, ste ga vi?«

Tako pravi mama šestošolca, ki te dni z žalostjo in jezo spremlja razpravo, ki jo je v javnosti spodbudil ukrep ukinitve plačevanja učne pomoči.

Učna pomoč je ena od treh oblik dodatne strokovne pomoči (DSP) otrokom s posebnimi potrebami, izvajajo pa jo učitelji.

Doslej se jim je štela v dodatno delo in so bili zato zanjo posebej plačani. Ker pa je treba varčevati, je ministrica za šolstvo sprejela sklep, da tega dela ministrstvo ne bo več posebej plačevalo, ampak da ga morajo učitelji opravljati kot redno delo.

Ministrica in Sviz, ki sta se glede varčevalnih ukrepov postavila na različne bregove, sta se nazadnje strinjala v eni točki, in sicer da je odločb nenavadno veliko. Ter da gre to bržkone pripisati bodisi preambicioznim staršem, ki v sistemu DSP vidijo dostop do brezplačnih inštrukcij, bodisi prerazkošnemu sistemu odločanja o njih oziroma strokovnjakom, ki se ne znajo, nočejo ali ne zmorejo upreti preambicioznim staršem.

Tudi širša slovenska javnost je zagnala vik in krik: učitelji so se uprli, da ne bodo dodatno delali, če za to ne bodo plačani. Različne organizacije so opozorile, da bodo otroci zaradi nespametnega ministričinega ukrepa prikrajšani. Za povrh vsega bo intelektualno delo, ki je že tako in tako na psu, še bolj razvrednoteno.

Ampak, a je res tako?

Zakaj res bi morali biti prikrajšani otroci? Če lahko učitelji nudijo individualno in skupinsko učno pomoč otrokom brez odločb kot del svojega rednega dela, zakaj ne bi take pomoči nudili še otrokom z odločbami?

Ne gre pozabiti, da je tedenska obveznost učiteljev 22 ur. In da so to 45-minutne ure. Preračunana v 60-minutne ure je njihova tedenska učna obveznost še nižja: 16−17 ur. Delovni teden pa ima 40 ur.

Če upoštevamo, da jim nekaj ur pripada za priprave, govorilne ure in roditeljske sestanke in da morajo v preostale ure umestiti občasna spremstva, nadomeščanja, sodelovanje pri nacionalnem preverjanju znanja, pisanje mailov, ocenjevanje izdelkov, konference, izobraževanja in vodenje interesnih dejavnosti, ugotovimo, da bi morali res veliko tega početi, da jim v preostalih 23 urah v tednu zmanjkalo časa za ure učne pomoči otrokom z odločbami.

Ali potemtakem res še lahko govorimo o razvrednotenju intelektualnega dela? Mar ni bilo vsako delo razvrednoteno, ko smo bolj ali manj vsi privolili v to, da občasno brezplačno delamo tudi zvečer in ob koncih tedna, seveda po oddelanih osmih urah (in več) od ponedeljka in do petka?

Ali pa smo to naredili, ker imamo svoje delo radi, ker ga z veseljem opravljamo tudi v času, ki sicer velja za prosti, ali ker se zavedamo, da s pravim odnosom in pristopom kupujemo delovno mesto za jutri?

Posamezni starši otrok s posebnimi potrebami, denimo, opozarjajo, da niso vsi učitelji pripravljeni prilagoditi učnega procesa, kar je sicer prvi korak v procesu pomoči otrokom s posebnimi potrebami. Pravijo namreč, da imajo na šoli zato pristojne strokovnjake. Posameznim staršem so nekateri učitelji celo povedali, da brez odločbe ne bodo storili nič, da bi pomagali otrokom s posebnimi potrebami, zato so jo bili prisiljeni priskrbeti. Ali to pomeni, da so preambiciozni?

Posamezni starši tudi opažajo, da so med učitelji nekateri taki, ki pravzaprav ne želijo pomagati otrokom s posebnimi potrebami; in taki, ki se ne želijo učiti, kako naj jim pomagajo, tudi če jim je izobraževanje na to temo ponujeno. Brezplačno. V službenem času.

Tudi starši, ki imajo srečo, da njihov otrok nima primanjkljajev, so lahko že kdaj zaznali nenavaden odnos posameznih pedagoških delavcev do delovnega časa; denimo takrat, ko se na šoli pojavi nasilje, a učitelji med odmori niso pripravljeni dežurati na hodnikih, ker da imajo tedaj oni pavzo.

Med mojimi učitelji so bili dobri in tudi malo manj dobri. Nekaterih se še danes spominjam, in če se le da, še kdaj obiščem. Nekaterih se spominjam z nasmeškom, čeprav so spadali med povprečne, ker so imeli srce na pravem mestu. In bili so tudi taki, ki niso bili pripravljeni s prstom migniti več, kot je bilo nujno potrebno, ker se jim to preprosto ni ljubilo.

Tudi zdaj na šolah opažam, da veliko učiteljev zna v razredu vzpostaviti red in v vsakem otroku uzreti, kar je v njem najboljše, ter to okrepiti. Vidim pa tudi tiste, ki sedijo in čakajo, da mine čas, ki ga morajo preživeti v šoli.

Morda nimate otroka s posebnimi potrebami in zato tudi ne izkušnje, kako je otrokom, ki potrebujejo pomoč, da bi lahko zasijali, in kako staršem, ki vsak dan trepetajo, kakšne bodo novice iz šole.

Verjetno pa imate izkušnjo, kako težko je motivirati otroka, da napiše domačo nalog, sede h knjigi ali se začne učiti. Če že to v marsikateri družini povzroča nezadovoljstvo, kakšno je vsakdanje življenje v družinah otrok, ki zato, da bi se lahko prilagodili šolskemu sistemu in oziroma ustaljenemu načinu pridobivanju znanja, potrebujejo pomoč?

Učitelje spoštujem, saj mnogi med njimi svoje delo opravljajo predano, in to spoštovanje poskušam prenesti na otroke.

To pa še ne pomeni, da se moram z njimi vedno strinjati.

Starši kdaj opazimo težave, ki jih oni morda niso zaznali, denimo pojav nasilja ali pa da z otroki s posebnimi potrebami ne ravnajo ustrezno.

In takrat je prav, da spregovorimo in morda spomnimo, da se je intenzivnost dela v zadnjih letih povečala skorajda vsem. Kdaj pa je kateri od nas razmišljal, ali večerno pisanje službenih mailov spada v delovni čas in kako ga bomo zavedli?

Otrokom bomo najbolj pomagali, če bomo znali v kriznih časih stopiti skupaj in razmisliti, ali res ne moremo oddelati kakšne ure več. Učitelji ur učne pomoči, ostali pa drugega dela, denimo v službi, da bi vsi skupaj z združenimi močmi pomagali potegniti državo iz krize.

Kazanje s prstom na banke, ki da so požrle milijone, je morda upravičeno, ampak ta denar se ne bo čudežno vrnil kot vir plačila za ure učne pomoči.