Tiskane izdaje
Danes ni lahko biti starš.
Res je, strinjam se tudi s tistimi, ki nejevoljni in celo zaskrbljeni opozarjajo, da je za vsako stvar potrebno dovoljenje, le za starševstvo ne.
Ampak tudi če je lahko vsakdo starš, to še ne pomeni, da je to preprosto.
Včasih namreč starše prime, da bi znoreli.
Seveda tega ne priznajo na glas. A to ne pomeni, da ni tako.
V času številnih nasvetov o kakovostni sodobni vzgoji, ki jih dopolnjujejo kritike pretirane permisivnosti, obenem pa absolutne prepovedi telesnega kaznovanja, tudi udarca po ritki čez plenico, ob tem pa še informacij, kaj vse lahko škodi otroku, je težko v vsakem trenutku pravilno ravnati, pri tem ohraniti mirno kri, po možnosti prijazen ton in nasmešek na obrazu.
Skoraj vsako odločitev spremlja še občutek slabe vesti. Slaba vest, ker smo zavpili, slaba vest, ker otrokom nismo prisluhnili, slaba vest, ker se jim nismo dovolj posvetili.
Tu je še prav posebna slaba vest: da smo jih posadili pred televizor, da bomo imeli čas zase, za svojo duševno in čustveno rehabilitacijo.
Kajti zdi se, da danes ni večjega starševskega greha, kot je ta, da otroku dovoliš večurno gledanje risank, igranje igric. Morda se mu pridruži lahko samo še dovoljenje za žvečenje gumijastih bonbonov.
Vsa ta ravnanja so zanesljiva znamenja slabega starševstva.
Kajti dobri starši se v treh urah in pol med službo in spanjem nenehno posvečajo otrokom.
Berejo jim knjige in tako spodbujajo njihovo domišljijo. Kuhajo jim zdravo hrano in absolutno prepovedujejo čips, smokije in bonbone. Bognedaj, da bi otroci to jedli: lahko postanejo predebeli. V njihovih teleščkih se lahko nakopičijo e-ji in a-ji, da o sladkorju ne govorimo. In seveda se redno igrajo z njimi, da bodo otroci imeli občutek, da so pomemben del družinskega življenja.
Vse lepo in prav, ampak številni starši danes delajo precej dlje kot nekoč; domov prihajajo utrujeni, v stresu in v nenehnem strahu pred izgubo delovnega mesta, če se v službi ne bodo stodvajsetodstotno izkazali. Vsak dan.
Taki starši tu in tam, ko so z drugimi starši v že zelo zaupnem odnosu, na skrivaj priznajo: ko smo utrujeni, otroke posadimo pred televizor, da bi imeli vsaj nekaj časa mir.
Takoj zatem seveda zarotniško pridajo – malo zato, da bi potolažili svojo slabo vest, predvsem pa zato, da bi dokazali, da otrok vendarle ne zanemarjajo preveč –, da so spomladi in poleti tako in tako veliko zunaj, na svežem zraku, da se veliko gibljejo in da sladoled vsak dan jedo samo na počitnicah.
Pri tem pa upajo, da dveurni maraton risank otrokom ne bo pustil trajnih posledic.
Morda bo nekoč nastopil dan, ko ne bo več kul prepovedovati gumijastih bonbonov in ko bo posedanje s tablico v roki prepoznano kot koristno za razvijanje digitalne pismenosti, ki bo pomembna prednost v prihodnosti. Kajti ni skale, ki bi se lahko 24 ur na dan stoično upirala reki otroških želja in zahtev.
Če nočejo gumijastih bonbonov, hočejo sladoled, če nočejo čipsa, hočejo tetovažo na roki, novo igračo ali možnost risanja z vodenkami sredi dnevne sobe. Vedno nekaj hočejo.
Jaz pa bi rada samo malo miru in tišine − brez slabe vesti, da zato, ker mi je včasih lažje privoliti v njihove nenehne zahteve, kot pa se jim zaradi vzgojnega učinka ves čas upirati − zanemarjam otroke.
