Tiskane izdaje
V decembrskih dneh v šolah in vrtcih kar buhti od kreativnosti.
Otroci iz papirja ustvarjajo snežake in okraske, novoletna drevesca in darila.
Če odmislimo stisko staršev, ki nimajo razvitih ročnih spretnosti, a se od njih pričakuje, da bodo sodelovali v prednovoletnih ustvarjalnicah, če že ne celo bili glavni pobudniki in izdelovalci, je to na šoli najlepši čas v letu.
Vsaj za tiste, ki cenijo in spodbujajo ustvarjalnost otrok.
In ustvarjalnost je treba ceniti, saj ustvarjalni otroci odraščajo v ustvarjalne odrasle, ustvarjalni odrasli pa bodo znali spreminjati svet, ki spremembe potrebuje.
Enako pomembna kot ustvarjalnost je vzgoja vrednot in tudi te se najbolj krepijo prav v prednovoletnem času.
Decembra smo morda še bolj dobri kot preostale dni v letu.
To je pomembno.
Kajti, kot opozarja otroška psihiatrinja dr. Anica Mikuš Kos, so časi in so okolja, ki spodbujajo dobro, in so časi in okolja, ki spodbujajo zlo.
Zdaj, ko se zdi, da se okoli naš širi zadnje, je treba še toliko bolj spodbujati dobro.
»Dobro poraja dobro. Izkušnja doživetega razumevanja in solidarnosti in izkušnja drugemu izkazanega razumevanja in pomoči krepi dobro v otroku,« je Anica Mikuš Kos poudarila na okrogli mizi ob dnevu spomina na žrtve genocida in človekovih pravic.
Kreativnost je – tako kot tudi razmišljanje – veščina, ki se jo lahko naučimo in predvsem se jo moramo naučiti. In čeprav je oboje ključno za osebni in družbeni razvoj, jima v šolah namenjajo zelo malo časa.
Britanski strokovnjak za izobraževanje Ken Robinson nenehno opozarja, da nihče ne ve, kakšen bo svet v prihodnjih petih letih.
»In vendar učence izobražujemo zanj. Ustvarjalnost je enako pomembna kot pismenost in bi morala zato imeti enak status. Nikjer po svetu ne učijo učencev vsak dan plesati, tako kot jih vsak dan učijo matematiko. Matematika je pomembna, ampak tudi ples je. Majhni otroci uporabljajo celotno telo. Če jim dovolimo, nenehno poplesujejo. Ko pa enkrat vstopijo v šolo, jih najprej začnejo šolati od pasu navzgor, nato se osredotočijo le še na njihove glave. In še to na eno samo polovico. Človek bi pomislil, da je cilj javnega šolstva proizvodnja univerzitetnih profesorjev. Toda univerzitetni profesor je le en poklic od mnogih,« je dejal med svojim odmevnim predavanjem na konferenci dobrih idej TED.
Kot zgled otroka, ki je nenehno poplesoval, je navedel primer Gyllian Lynne, plesalke, ki je zaslovela s svojimi produkcijami na londonskem West Endu. Kot deklico jo je mama odpeljala k zdravniku, ker je bila v šoli zelo nemirna. Imela je srečo. Zdravnik je prepoznal, da z deklico ni nič narobe. Da je le – plesalka. Kdo drug bi ji predpisal pomirjevala.
»Če bi našli način, da spodbudimo kreativnost ljudi na svetovni ravni, bi lahko rešili vsak problem. In to brez nasilja,« trdi John Croft, Avstralec, ki udejanja sanje in izboljšuje svet.
Podobno meni Ken Robinson. »Izzivi, s katerimi se na Zemlji soočamo, niso prav nič teoretični. Spopadamo se z negotovo prihodnostjo, a ne gre za to, da bi morali ravnati bolje, kot smo doslej. Narediti moramo nekaj drugega. Ne gre za to, da bi morali popraviti sistem, temveč za to, da ga moramo spremeniti,« je zapisal v svoji novi knjigi Kreativne šole: množična revolucija, ki preoblikuje izobraževanje.
Zato bi morali v šolah spodbujati kreativnost, če je pa že ne morejo ali nočejo, bi jo morali vsaj dopuščati. In to ne le v decembru.
Eden od glasnikov tovrstnih prizadevanj je civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo. Tudi ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič pravi, da je treba obstoječi sistem standardov, ki zagotavljajo temeljno znanje in veščine, ohraniti, a da je obenem prav, če slišimo še drug glas, ki se zavzema za pestrost in odprtost šolskega prostora.
Zato bodo na ministrstvu v okviru nove finančne perspektive poskrbeli za projekte na temo spodbujanja ustvarjanja in odprtega učnega okolja, kajti podobno kot kakovost tudi kreativnost ni enopomenska. Vsak jo pojmuje in izraža na svoj način.
Do takrat, ko bodo v šole prispeli novi projekti, pa lahko ustvarjalnost otrok učitelji krepijo z majhnimi, a ključnimi koraki.
Že to, da dopustijo drugačno reševanje nalog in izzivov, je pomemben korak. Ustvarjalni nesmisli so lahko drug korak. Tretji pa so napake. Včasih jih je treba narediti tri, pet, deset, da pride do preboja.
Zadovoljen in ustvarjalen otrok bo nekoč nemara spremenil svet.
Albert Einstein je svetu sporočil: »Če želite inteligentnega otroka, mu vsako noč pred spanjem preberite pravljico.«
Prav ta Albert je kot otrok postavljal neskončno vprašanj staršem in učiteljem; tako veliko jih je bilo, da so ga učitelji okarali, saj je motil pouk, in bili celo prepričani, da iz njega nič ne bo, če ne bo začel upoštevati pravil in se obnašati kot drugi otroci.
Albert Einstein morda ni čisto spremenil sveta, je pa nanj pomembno vplival. Tudi Gyllian Lynne ga verjetno ni spremenila, je pa zaradi nje lepši.
So časi in so okolja, ki spodbujajo dobro, in so časi in okolja, ki spodbujajo zlo. In dobro poraja dobro.
