Tiskane izdaje
Občudujem Tima Lotta. Kot pisatelja in kot kolumnista, očeta, ki družinske zgode in nezgode razkriva v britanskem dnevniku Guardian.
Ponavadi se z njim strinjam. Tokrat me je spravil v skušnjavo.
Kako naj se kot velika redoljubnica strinjam s tezo, da je otroška soba svobodno teritorialno območje, v katero kot starš ne smem posegati? (Vstopam za zdaj še lahko.)
Navdušena sem nad pristopom, ki ga ubirajo v kolonijah in na taborih: otroci tekmujejo za najbolj urejeno sobo in rjuhe na posteljah so tam tako nategnjene, da bi lahko na njih igrali pingpong.
Tekmovanje za najbolj urejeno sobo smo uvedli tudi pri nas doma.
Za zdaj se še obnese, čeprav je prvotno navdušenje nekoliko usahnilo.
Toda jaz vztrajam.
Tim Lott mi sicer prigovarja, da otroci potrebujejo prostor, ki je samo njihov, iz čisto psiholoških razlogov.
Njega je do tega spoznanja pripravil prispevek v New York Timesu.
Zato me zanima: naj bodo moja prizadevanja, da bo dom urejen, omejena le na prostore, ki jih sama nadziram?
Ali pa nemara upravičeno vključujejo tudi tiste, kjer naj bi po prepričanju nekaterih strokovnjakov smel vladati konstruktivni kaos?
Je pričakovanje, da bo otroška soba pospravljena, temeljni dejavnik dobrega starševstva, ki otrokom privzgaja delovne navade in jih navaja na kasnejše samostojno življenje?
Ali pa izhaja iz starševske potrebe po nadzoru?
Vse to se je spraševala novinarka Judy Batalion, z(a) njo pa še Tim Lott in nazadnje še jaz.
Psihološki razlogi gor ali dol, razmetani prostori niso prijetni (in svetlobna leta oddaljeni od zenovskega spokoja japonskih vrtov oziroma urejenosti prostorov po feng šuiju), toda družinski spopadi cefrajo živce.
Kakšne so vaše izkušnje?
