Tiskane izdaje
Ko tarnam in se pritožujem, se pogosto počutim krivo. Ker mladi tarnamo neupravičeno, pravijo. Da bi morali biti srečni. Vselej. Da je pred nami še vse življenje, da je zdaj čas za iskrivo ljubezen, za potovanja, da so študentska leta – oh in sploh – najlepša. Ker se jih, če je tako, kot mora biti, v končnem obračunu življenja človek spominja zelo ... medlo.
Ker sem mlada in me slavna modrost zrelih let še ni vzela v svoje naročje (rada si mislim, da se me ni niti dotaknila), se pogosto sprašujem, kako je možno, da kritike vseh, ki se nam zdijo 'stari za znoret', sugerirajo, da je mladost zgolj in samo naš privilegij in da ne gre za življenjsko obdobje, ki ga je uspešno prestal vsak, ki ni več mlad.
Ne vem, kako je bilo včasih, a kot pravijo, je zdaj vse drugače. Pravijo, zdaj je internet, nizkocenovci so zabrisali državne meje, zdaj vsi govorite vsaj angleško ... Ves svet vam leži na dlani, tega mi nismo imeli, dodajo, pri tem pa ne vidijo, da je to tudi ključni problem, saj izobilje možnosti ustvarja pritisk. Tveganje. To nas pogosto (za)slepi kot prvi jutranji žarki, ki absolutno in vedno prezgodaj pokukajo skozi rolete.
Kaj, kako in kdaj naj tvegamo, če pa se od nas pričakuje popolnost na vsakem koraku, če se pričakuje, da bo naše življenje družbi v ponos oziroma vsaj takšno, kot se baje spodobi? Z lapsusi, seveda, a tudi ti naj bodo del ličnega paketa – sprejemljivi in pričakovani.
Kar se od nas pričakuje, je nerealno, saj so nasveti, ki nas prehitevajo po levi in desni, popolnoma kontradiktorni. Objemite svet, vaš je, nam pravijo in nas sekundo pozneje vprašajo, koliko časa smo že v resni zvezi (odsotnost partnerja je v dvajsetih nesprejemljiva), kdaj si bomo ustvarili družino, se redno zaposlili in kupili stanovanje. Morda celo gradili hišo. Seveda nam ne uidejo niti vaši pogovori z drugimi, vaše trditve, da smo svet, ki ste ga zgradili, že povsem zradirali. Da smo vam ga brezbrižno in nehvaležno vzeli.
Kot pravim, ne vem, kako je bilo včasih, a če je zdaj vse drugače ... Ni čas, da zrahljamo tudi te zakostenele vzorce, ki jim težko sledimo oziroma jim sploh nočemo slediti, njihovo neuresničevanje pa ne glede na to v nas vzbuja občutek krivde?
A češnja na vrhu torte kontradiktornosti je ta, da bolj ko nam govorite, kako bi mi, mladi, morali ravnati drugače, bolj – če hočete – mladostno, bolj vas posnemamo. Vedemo se odgovorno, resno, in ko tarnamo, tarnamo na enak način kot vi, naši starši, profesorji, sosedje, neznanci na avtobusu. Bolj ko nam to očitate, bolj se pritožujemo, da imamo preveč, ne zmoremo, smo živčni, se prebujamo utrujeni. Tarnamo vdano in predano, pri tem pa povsem oportunistično čakamo na boljši jutri.
Ali pa morda na to, da se postaramo? Da potem ne bomo tarnali vdano in predano, temveč tudi upravičeno?
Smo mladi res generacija kopij, ki je že zdavnaj izgubila željo po iskanju originala?
Odgovora ne poznam. Morda tudi zato, ker smo, kot pravi moja dobra prijateljica, prezasedeni z aktivnostmi, da bi ga sploh iskali. A ker me optimizem, mladostni ali ne, še ni povsem zapustil, ugašam računalnik odločena, da grem poiskat dan, ki bo ... original.
Morda na poti srečam celo Godota.
