Tiskane izdaje
O individualizmu v medicini ter rivalstvu in odnosu med zdravniki se ne govori prav veliko. Že sam študij medicine je izrazito individualistično zasnovan. Timskega dela in ocenjevanja dela v skupini je malo, v ospredju so neskončne samostojne ure sedenja za knjigo in utrjevanje snovi v nedogled. Omejeno število sprejetih kandidatov za najbolj zaželena delovna mesta in specializacije pa študente silijo v hudo tekmovalnost in pehanje za visokimi povprečnimi ocenami. Kljub temu pa zdravnik po končanem šolanju ni nedotakljiva, akademskega znanja polna avtoriteta, temveč se znajde v ekipi, v kateri je le eden od igralcev. Pomembno je, da se tega začne zavedati čim prej.
Nezmožnost dela v kolektivu je eden od pogostejših razlogov za slabe odnose na delovnem mestu, s tem pa tudi za napake in slabšo kakovost obravnave pacientov. Jutranja predaja službe, »suha« vizita in priprava na delo so pomembnejši del delovnega procesa, kot bi si utegnili misliti. Pri vsakem pacientu je treba skrbno in z dokazi utemeljeno doreči načrt zdravljenja, da bo lahko nastop na viziti prepričljiv, enoten in strokovno podprt. Vsak član moštva mora imeti pravico do besede in do mnenja in vsako stališče mora biti utemeljeno. Neenotni nastopi vsakega člana tima posebej zbegajo pacienta in lahko povzročijo nepotrebne preiskave, višje stroške in konec koncev tudi slabši izid zdravljenja.
Nezmožnost dela v kolektivu je eden pogostejših razlogov za slabe odnose na delovnem mestu, s tem pa tudi za napake in slabšo kakovost obravnave pacientov. Foto: Uroš Hočevar
Na kakovost obravnave pa ne vpliva samo oddelčni kolektiv v ožjem pomenu besede, temveč tudi odnosi z zdravniki drugih strok ter trenja med zdravniki z različnih nivojev oskrbe (primarni, sekundarni in terciarni). Osnovno vodilo naj bo, da nikomur od kolegov ni lahko.
Splošni zdravnik v majhni ambulanti brez možnosti osnovne diagnostike, v kateri pregleda več deset pacientov na dan, hkrati pokriva sekundarno urgenco ter se nenehno sooča z jeznimi pogledi čakajočih, češ da je prepočasen, bo gotovo napisal veliko napotnic, ki jih bo bolnišnični zdravnik označil za nepotrebne, rekoč: »Kaj mi to pošilja.« Pa ima pravico reči pacientu: »Vašemu zdravniku povejte, da ...«? Najbrž ne. Lahko pa pokliče kolega in mu pove, kaj bi lahko storil bolje.
Podobno velja tudi za zdravnike iz terciarnih ustanov; le redkokdaj se zgodi, da zavrtijo telefon ali skličejo sestanek, ko niso zadovoljni z delom kolegov na periferiji. Večkrat pa se takšne govorice širijo prek pacientov in po bolnišničnih hodnikih. Mehanizmov, ki bi nadzirali kakovost dela, ni ali pa so pomanjkljivi. Sledenje pacientov po najpogostejših posegih se od ustanove do ustanove tako razlikuje, da je uspešnost zdravljenja zelo težko vrednotiti.
V zdravniških vrstah na kakovost obravnave več kot očitno vpliva tudi prepad med generacijami. Starejša generacija ima moč, vpliv in izkušnje, mlajša generacija je številnejša, lačna dokazovanja in znanja in živi v upanju, da je moč sistem obrniti na bolje. Večkrat se zgodi, da mlajši zdravnik znanje z marljivostjo, radovednostjo in zanimanjem za stroko že nekako pridobi, zatakne pa se pri vplivu in možnosti soodločanja. Naveze znotraj ustanov ali v vrhovih zdravniških organizacij so pogosto tako močne, da ga ne spustijo blizu ali pa mu celo očitajo, da ni dovolj dober in podobno.
Poleg znanja mladi potrebujemo tudi vpliv in moč. Mlad zdravnik mora znati dobro delati, mora pa imeti tudi pravico, da odloča o načinu in organizaciji dela, da zaseda določene funkcije, soodloča o nakupu materiala in izobraževanjih, da je imenovan v komisije in podobno. Le na tak način bo potencial, ki ga ima v sebi, v celoti izkoriščen.
Vsakomur od nas se je že primerila napaka. Nekatere so usodne, druge lahko vplivajo na izid zdravljenja, tretje nič od tega. Vsakdo od nas se je tudi že znašel v situaciji, ko so se svojci in pacienti zatekli k njemu, ker niso bili zadovoljni z delom kolega. Sodbam kolegovega dela se je treba v pogovoru s svojci vsekakor izogniti. Pogovor je treba izpeljati korektno, ocenjevanje dela drugega pred svojci ali osebjem pa je kratkovidno in nizkotno dejanje.
Nedvomno je treba na pomanjkljivosti ali večkratne napake pri delu opozoriti, vendar je za to treba uporabiti uradno pot kliničnega sestanka in strokovnega nadzora. Širjenje javnega mnenja o sodelavcih prek svojcev in bolnišničnega osebja praviloma ni produktivno in ne prispeva k boljši kakovosti obravnave.
Obstajajo dobri in manj dobri zdravniki. Diploma medicinske fakultete, specialistični izpit in licenca za delo sami po sebi niso zagotovilo za brezhibno delo, ampak so zgolj dokazilo o izpolnitvi določenih kriterijev znanja. Dobrega zdravnika naredijo marljivost, naravne danosti in navsezadnje tudi ugodne okoliščine na delovnem mestu. Nenapisana dolžnost dobrih je, da bedijo nad delom manj dobrih, jim svetujejo in pomagajo.
Kdor se najbolj trka po prsih, da je nezmotljiv, že naslednji dan lahko stori usodno napako. Medicina je nepredvidljiva in tudi najboljši zdravniki lahko spregledajo zelo očiten znak bolezni ali izberejo napačno odločitev. Stresne situacije in utrujenost so na takem delovnem mestu pogosti in ravno tedaj možgani zdravnika delujejo bolj površno, manj plastično in možnost za napake je toliko večja. Prav zaradi tega sta kolegialnost in urejen kolektiv ključna. V uigrani ekipi pridejo tudi kvalitete posameznikov bolj do izraza.
***
Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
