Tiskane izdaje
Sinoči sem se proti celjski športni dvorani cijazil počasi kot nikoli prej. Ne nogometni reprezentanci ne evropsko uspešnim celjskim rokometašem ni uspelo povzročiti kolone, ki bi se začela že na avtocestnem izvozu. Za tako uspešen prometni kolaps morajo očitno nastopiti Modrijani s prijatelji.
Naj poudarim, da se temu mučenju nisem podvrgel zato, ker bi bil fan Modrijanov ali njihovih prijateljev. Za fotografiranje dogodka sem se odločil iz čiste profesionalne radovednosti. Tudi zato, ker ne vem za nobeno drugo sodobno slovensko glasbeno skupino, ki bi v nekaj minutah razprodala dva koncertna večera zapored.
To dejstvo, ki ga kulturni elitisti najraje odpravijo z zamahom, kot da bi se ukvarjali z analizo in morda ugotovili, za kaj pri dotičnem fenomenu gre in kako mu uspeva nasloviti množice.
Apriorno zmrdovanje zagotovo pove veliko o vzvišenosti (pretežno v kokonu ljubljanske kotline živečih) samodeklariranih poznavalcev »prave« kulture, ki menijo, da je modrovanje za minimalističnim šankom v mestu po definiciji na višjem nivoju zavedanja od razglabljanja ob hrastovem prislonu v vaški gostilni.
Elitizem pa ni doma samo za marmornatimi minimalističnimi točilnimi pulti prestolnice (mimogrede, kako svetovljansko je zares naše izjemno rasno in etnično homogeno mestece?), pač pa tudi med znanstveniki.
Poleti sem se posvetil malo bolj poglobljenemu fotografiranju še enega »zagovedenega« primerka sodobne popularne kulture - gasilskih veselic. Ob raziskovanju sem ugotovil, da o fenomenu, ki ga na leto obišče skoraj dva milijona obiskovalcev in je stalnica poletnih koncev tedna, ni resnih znanstvenih objav. Zadnja, ki presega kronološko naštevanje vseh predsednikov društev in podaja kompleksnejšo etnološko in kulturološko analizo fenomena veselic, je bila objavljena v Problemih leta 1982.
Tudi marsikateri novinarski kolega me je čez poletje zbadljivo spraševal, kaj mi je padlo na glavo, da se ukvarjam z veselicami. Nasprotniki poročanja o Noči Modrijanov pa so zadnje dni vihali nosove, ne da bi sploh vprašali, kakšna bosta kontekst in namen poročanja. Še manj, da bi iznašli način, kako relevantne družbene fenomene obravnavati brez reprodukcije vedno istih predsodkov.
Zanimivo je, da se tovrstne kritike ne pojavljajo ob, recimo, poročanju o Planici, ki v kontekstu športa, podobno kot narodnozabavna glasba (in ob njeni glasni spremljavi), igra na karte evforičnega domoljubja in množične ekstaze.
Edino, kar bi moralo zanimati slehernega človeka, ki se ima za intelektualca, je, kaj kritičnega je sposoben povedati o nekem fenomenu, ne da bi podajal apriorne vrednostne sodbe, temelječe na površnem (ne)poznavanju in občutku lastne intelektualne superiornosti.
In če nima veliko povedati, to še ne pomeni, da je kaj a priori narobe s samim fenomenom, mar ne?
