Moj otrok, akademski slikar
čet, 15.06.2017, 12:00
Moj otrok, akademski slikar
So starši pretirano vneti in zaščitniški? In kaj se jim zgodi, ko pridejo na zaključno prireditev?

Zaključni nastopi v vrtcih, šolah in na sploh povsod, kjer otroci preživljajo obšolske dejavnosti, so te dni že v polnem zagonu. Oglašam se kot morda edina mama, ki bi ta del preskočila. Če bi se ga le dalo.

Z možem sva se potrudila, da sva na polprofesionalni nastop otroških zborov našega vrtca prišla točno. Ko sva se usedla v zadnjo vrsto Unionske dvorane, še nisem takoj uvidela, da sva slabo premislila strategijo. Ni pa dolgo trajalo. Midva sva sedla, mamice pa so nemudoma vstale, da bi fotografirale svoje otroke.

Zaradi večjega števila skupin iz različnih enot so se ob vsaki pevski točki pred menoj izmenjevale vsaj tri nadobudne mamice. Nekateri so imeli srečo, da je bila v vrsti pred njimi babica, ki je morda zaradi težav v kolku, a raje verjamem da zaradi poznavanja bontona, sedela, toda kaj, ko se je takoj na njeni desni čeznjo že stegoval očka in zasenčil pogled na oder, nato pa se še bolj potrudil, izkoristil priložnost in na svoja ramena posadil še svojega mlajšega sina. Meni nič, tebi pa še manj.

Imelo me je, da bi svojemu možu sedla na kolena. Tako bi zaposlila njega, ki je nejevoljno pogledoval enkrat mene, drugič na oder in spet kakšnega, ki je vztrajno odvračal pozornost od odra.

Poleg tega so nam življenje pod odrom popestrili tudi zamudniki, saj sem morala sočasno z glavo prestavljati tudi noge. Malo glava, nato noge, pa spet noge in hkrati glava in nazaj noge. Dokler se nisem zavozlala v svoj klobčič iz udov.

Občasno je najina vrsta spominjala na gnečo na železniških peronih. Nekdo je moral ven zaradi otroka, drugega je pritisnilo na malo potrebo in ne več tako mlade mamice so se trudile ovekovečiti tudi svojo prisotnost. Ne boste verjeli − s selfiji. Igralcem na odru so izdatno pomagale tako, da so na mobilcu, preden so sprožile rafal posnetkov, »pozabile« ugasniti bliskavico. Manjši otroci pa so nas še izdatno osvetljevali z lučkami na svojih supergah, ki so v zatemnjeni dvorani prispevale h kaosu. Dopuščam možnost, da so hoteli pomagati lučkarjem, pa njihovega vzgiba preprosto nisem razumela. Že prav, če otroku kupiš obuvalo, zaradi katerega te veliko bolj uboga, kot bi te sicer, vendar si predstavljam, da tudi z gojzarji ne tacajo po otroških sobicah in v copatih ne gazijo po snegu. Človek preprosto mora vedeti, kaj si obuti, morda tudi obleči za kakšno posebno priložnost. Ali pa tudi ne?

Preselimo se nekoliko bliže odru: izvajalci so se z njega komaj prebijali po stopnicah navzdol do izhodnih vrat, ker so jim obiskovalci nonšalantno zaprli pot na prehodu, mame fotografinje so iskale svoje posebne trenutke, očetje snemalci pa primeren kot. Nič jih ni ustavilo, čeprav niso mogli spregledati profesionalnega snemalca (z mirno roko), ki gotovo ni izpustil ničesar.

Še posebej žal mi je bilo za očeta naše vzgojiteljice, ki je nekaj skupin tradicionalno vodil s svojo harmoniko. Gospod se je komaj prebil skozi omenjeno množico. Da bi se umaknili, jih ni prepričal niti pogled na široko harmoniko, ki je bila osupljiva, že preden jo je razprl.

Med predstavo, ki je bila za naju brez slike, sem imela čas premišljevati o željah premnogih staršev otrok, ki jih srečujem vsak dan. Recimo debata, katera sončna krema bi bila primernejša za igranje na dvorišču stare vile, kjer je sence več kot dovolj, se v mirnem tonu ni končala vse do danes. Hrenovke, slišim, so strup, čeprav smo sami z njimi »gor zrasli«. Kako naj pojasnim, da je pomembneje, s čim pitamo otroka doma, in da preprosto nihče ni kriv, če nam kuhanje toplih jedi v domačem gnezdu ne gre najbolje od rok.

Ko opazujem starše, imam občutek, da nekateri že zdaj v svojih potomcih vidijo akademske slikarje: tako vneto vsako njihovo drugo risbico uokvirijo in se z njo ponašajo pred sosedi. Jaz pa gledam edino, z roko narisano matematično mamo s povešenimi usti in še ta nosi moje ime. Ko sem sina vprašala, kako to, da sem na risbici žalostna, če pa sem bolj vedra od njegovega očeta in moj smeh sliši pogosteje kot sestrino smejanje, je mojo žalost pripisal mojemu negodovanju, ker bojda zadnjič doma ni bilo piva.

Medtem ko socialna služba pri nas že skoraj trka na vrata, starši skorajda že zbirajo podpise proti umivanju zob v vrtcu. Razlog tiči v tem, da se pred umivanjem morda − poudarjam: morda − dotaknejo zobne ščetke, kar, roko na srce stroge medicinske sestre, nikakor ni higiensko. Ugibam, da je zamisel vzklila pri starših, katerih otrok se nikoli ne sme umazati in jih skorajda oblačijo v zaščitni skafander, da bi jih bolj ali manj uspešno zaščitili pred kvarnimi zunanjimi vplivi. Takšni starši si želijo, da bi se njihov otrok že v vrtcu naučil vsaj dva tuja jezika, saj bo tako dobil dodatne alineje v linkedin bazi, obiskoval pevski zbor, ki mu bo leta 2027 pomagal na oddaji Slovenija ima talent, in redno telovadil ter se pripravljal na sodelovanje v šovu Zvezde plešejo.

Vhodna vrtčevska vrata so prelepljena s seznamom dejavnosti, ki jih v vrtcu opravijo čez dan, in samo vprašanje časa je, kdaj bodo morale vzgojiteljice poleg marsikaterega nepotrebnega papirološkega dela izpolnjevati še redovalnice in dnevnike za starše, saj nekaterim preprosta vrtčevska igra nikakor ne bo več zadostovala. Njim, ne njihovim malčkom.

Iz miselnih mor me je prebudilo kantavtorsko brenkanje vzgojitelja, ob katerem sem dobila občutek, da se moj otrok razvija v človeka, ki bo znal pograbiti travo, pospraviti nered za seboj in bo svojim prijateljem preprosto dober tovariš.

A če si lahko dovolim še sanje: želim si, da bi opisano mučenje prihodnje leto zamenjali s preprostim nastopom na dvorišču vile Čira-Čara in bi se starši zadovoljili z igro, kakršno so navsezadnje poznali sami, in z nasmehom, ki ga prinašajo iz vrtčevskih prostorov. Pri čemer je popolnoma vseeno, ali bodo naši otroci pozneje postali akademski raziskovalci ali (le) uspešni mojstri ročno izdelanih lesenih predmetov.

Prisluhnite Petri tudi v nedavno objavljenem podkastu Strašno hudi.



***

Petra Greiner je žena, mama treh otrok, od katerih ima eden dodaten kromosom in je zaradi tega direktorica neprofitnega Zavoda 13, fizioterapevtka v prejšnjem življenju, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja.



Moj otrok, akademski slikar

Zaključni nastopi v vrtcih, šolah in na sploh povsod, kjer otroci preživljajo obšolske dejavnosti, so te dni že v polnem zagonu. Oglašam se kot morda edina mama, ki bi ta del preskočila. Če bi se ga le dalo. Foto: Mavric Pivk/Delo

Prijavi sovražni govor