Tiskane izdaje
Kar se Afrike tiče, mi je bilo najlepše na Slonokoščeni obali, v San Pedru, mestecu, kjer se ob pomol lahko privežeta vsega dve čezoceanski ladji naenkrat. Poleg tega ta država ni tako nevarna, kakor nekatere druge afriške države, ki sem jih obiskal.
Tu je naša posadka uživala na dolgih rajskih peščenih plažah, ob robu katerih je bila džungla, od koder se je slišalo čudovito ptičje petje, ki so ga občasno kazili kriki sivopernatih gabonskih papig v krošnjah dreves. Ležali smo na pesku v senci palm, pod katerimi je bil »dunič bar«, iz desk zbit lokal na plaži pod palmami, iz katerega se je slišal nežni glas reggaeja, ki nam je božal ter pomirjal dušo. Počasi smo srebali pivo in nežna sapica s prostranega Atlantika nas je prijetno hladila. Morda so mir nekoliko motili samo majhna opica z dolgim repom, pes in dve kokoši, ki so se lovili okoli nas. Nagajiva opica nam je hotela večkrat ukrasti pivo, tako da smo morali ostati z enim očesom budni in ne povsem sproščeni. Občasno se je kateri izmed nas zagnal v valove, pa vendar se zaradi morskih psov in barakud nihče ni upal plavati predaleč.
Bilo je tako lepo, da bi lahko tukaj kar ostali. Pravi raj na Zemlji. Nič kaj dosti materialnih stvari nismo potrebovali. Vse je bilo na dosegu roke. Občasno smo odšli v džunglo nasekat veje drevesa življenja ali tronkije, kot jim pravijo tukaj na Slonokoščeni obali. Morali smo biti previdni, ker so na vejah visele strupene in nevarne kače zelene mambe. Te veje smo potem med plovbo narezali na manjše kose, zgornje konce namočili v barvo, v spodnje konce porinili žebelj ter jih dali v steklen kozarec z vodo, da so ob straneh pognale lepe zelene vejice.
Ker smo tukaj skoraj pozabili na čas in zunanji svet, nas je moral kapitan kar z ladijsko sireno klicati, da se vrnemo na krov. Foto: osebni arhiv
Ker smo tukaj skoraj pozabili na čas in zunanji svet, nas je moral kapitan kar z ladijsko sireno klicati, da se vrnemo na krov. Morali smo izpluti. To je bilo naše zadnje pristanišče pred Evropo, zato smo morali mornarji po izplutju pregledati celotno ladjo in ugotoviti, ali se ni na ladjo morda vkrcal kakšen slepi potnik. Življenska želja lokalnih prebivalcev je bila namreč že takrat priti do Evrope.
Po nekaj dneh plovbe je eden izmed mornarjev slišal razbijanje po železnih vratih ladijskega skladišča. Obvestil je kapitana, ta pa nas je sklical na kup ob vhod v ladijsko skladišče. Mornar je odprl vrata in ven so začeli lesti slepi potniki. Bilo jih je šest. Ko so prilezli ven, so začeli lizati vodo s palube, ki je ostala po zadnjem dežju. Nekdo je prinesel vode in jim dal piti. Ko so si nekokliko opomogli, smo jih pospremili do enega izmed ladijskih prostorov, jih nahranili in zaklenili.
Pristajanje ob naši ladji je bil še težji manever kot odpenjanje čolna in pristajanje ob francoski ladji. Foto: osebni arhiv
Kapitan je po radijski zvezi govoril s kapitanom francoske tovorne ladje, ki je plula iz Evrope proti Afriki. Dogovoril se je, da jim lahko predamo teh šest slepih potnikov, oni pa jih bodo vrnili v Slonokoščeno obalo. Ladji sta se približali. Na zavetrni strani smo mornarji spustili v morje rešilni čoln. Med odpenjanjem čolna z jeklene vrvi smo morali paziti, da katerega od nas ne udari v glavo železni škripec.
Po visečih vrvnih stopnicah so se naši nesojeni sopotniki vkrcali z ladje v čoln in odpluli smo proti francoski ladji. Tudi francoski mornarji so spustili s krova svoje ladje viseče vrvne stopnice. S čolnom smo pristali ob boku ladje. Bilo je zelo nevarno, saj so nas valovi kljub zavetrni strani potiskali ob bok ladje. Ob vsakem vrhu vala se je moral vsak slepi potnik oprijeti stopnic in splezati na krov francoske ladje. Ko smo jih srečno predali Francozom, smo morali pristati še ob naši ladji.
To je bil še težji manever kot odpenjanje čolna in pristajanje ob francoski ladji. Približali smo se boku naše ladje. Tudi iz zavetrne stani. Krmar je moral paziti, da se ne razbijemo ob boku, obračal je krmilo zdaj levo zdaj desno, mornarji pa smo čakali pravi trenutek, da z rokami zgrabimo dvoje visečih železnih škripcev ter ju zapnemo za čoln na krmi in premcu. Valovi so se odbijali od boka ladje ter nas zalivali, da zaradi od soli pekočih oči nismo videli veliko. Po nekaj poskusih nam je uspelo in z dvignjeno roko smo dali znak, da nas z električnima vitloma lahko dvignejo na krov. Ladja se je nekoliko zibala, kar smo reševali tako, da smo se tisti ob boku ladje z nogami odrivali od nje. Morali smo paziti, da smo bili v čolnu pravilno razporejeni in tako zagotovili njegovo stabilnost.
