Mornarjev dnevnik: Srečanje z levom

Lev je nagonsko začutil, kateri vojščak je prvič na lovu, in je zavohal strah. In tistega je napadel ter ga podrl na tla.

pet, 21.04.2017, 15:00
Mornarjev dnevnik na Delo.si

Roman Zakšek je danes zaposlen v kabinetu župana v Občinski upravi občine Brežice kot višji svetovalec za področje zaščite in reševanja. Še preden je postal uradnik, pa je izživel svojo mladostniško energijo na popotovanjih po svetovnih morjih. Svoja razmišljanja in zapisane spomine, ki jih bomo objavljali vsak petek ob 15. uri na spletnem Delu, nam je poslal prek družabnega omrežja facebook pod naslovom Skozi valove svetovnih morij do tujih dežel.

Kakšno je bilo življenje na čezoceanskih tovornih ladjah, ko so minevali dolgi meseci med valovi, na žgočem soncu, razburkanih vodah, preberite v popotniškem blogu Mornarjev dnevnik.

V pristanišču je morala biti vedno ena tretjina posadke na ladji. Imenovala se je obvezna tretjina. Preostali dve tretjini posadke je lahko šlo na obalo. Tako je bil vsak posameznik dolžan biti na ladji vsak tretji dan. Poleg tistih več desetin električnih agregatov, ki so bili privezani na palubi in na katerih je pisalo This is a gift from yugoslav people to angolian people*, niti nismo vedeli, da smo pripeljali v Angolo na tone streliva in orožja za odporniško gibanje SWAPO v Namibiji, ki je bilo verjetno tudi darilo jugoslovanskega ljudstva namibijskemu ljudstvu. Ko so delavci izkrcali vreče žita, smo namreč zagledali goro streliva in orožja v zabojnikih, opremljenih z napisi v cirilici.

Iztovarjat so ga prišli pripadniki odporniškega gibanja, ki so bili oblečeni v maskirne uniforme. Tudi ženske so bile med njimi. V pogovoru z enim izmed njih me je ta povabil, da se jim pridružim v boju proti južnoafriški vojski. Seveda se nisem. Ne vem, če bi sicer danes pisal o takšnih in drugačnih dogodivščinah. Ali pač? Mogoče celo bolj zanimivih. Nikoli ne bom vedel, ali bi se moja pot končala srečno z vrnitvijo domov. V Luandi smo bili ves mesec, kajti pristaniška dvigala so bila zastarela kot naš ladijski sistem za izkrcavanje tovora z deriči. K izračunu vzrokov za počasno iztovarjanje tovora je treba seveda dodati lenobo črncev. V mestu ni bilo kaj dosti videti.

Mesto je moralo biti v času portugalskih kolonizatorjev bogato in čudovito. Ob našem obisku so bile nekoč lepe hiše v napol razpadajočem stanju. Tako zaradi nevzdrževanja kot občasnega obstreljevanja med vladnimi socialističnimi silami MPLA, ki jih je očitno z orožjem podpirala tudi Jugoslavija, in protirevolucionarnimi silami UNITA. Med enim izmed naših izhodov v mesto smo se znašli sredi obstreljevanja s pehotnim orožjem dveh sovražnih skupin. K sreči je bil samo nekaj korakov stran nočni lokal, kamor smo se zatekli. V lokalu ni bilo mogoče naročiti nič drugega kot alkohol za razkuževanje ran, razredčen z vodo. Fuj!

Če ni bilo drugega, smo si ga pa tudi malo privoščili. Medtem ko smo zapravljali čas v tej luknji, nismo opazili, da je že noč in da je začela veljati policijska ura. Morali bi počakati do jutra. Ampak smo se trije mornarji, ki nam je po žilah tekla kri, pomešana z alkoholom, kljub opozorilom točaja, ki nam je odkimavajoč z glavo svetoval, naj raje hodimo kar po sredini ulice, da nas bodo vojaške patrulje prej opazile, in naj takrat zavpijemo: »Tito, Jugoslavija!«, napotili po ulicah proti pristanišču. In res smo naleteli na vojaško patruljo. Bila je desetina vladnih vojakov. S tem imenovanjem sem verjetno užalil vojake. Mogoče bi jih bilo pravilneje poimenovati desetina vladnih razbojnikov. Ali kaj vmes. Vladnih oborožencev, čuvajev socialistične revolucije. Prestregli so nas že blizu pristanišča in nam sredi temačne ceste ukazali na kolena.

Medtem so kakor nori mahali s kalašnikovkami. Verjetno so bile celo jugoslovanske izdelave. Videti so bili zadrogirani. Kar naprej so se nekaj drli in nas drezali s cevmi pušk. Bili smo sredi podivjanega črnskega krdela, ki je zavohalo kri. Verjetno so si zaželeli malo zabave, tako da nas ustrahujejo in na koncu, zakaj pa ne, ob vrhuncu pospravijo na drug svet. Človeku ni bilo treba biti ne vem kako pameten, da je videl, da je zdaj vsega konec. Spomnil sem se nasveta točaja kot zadnje možnosti rešitve in hotel zakričati: »Tito ...«, vendar sem dobil močan udarec s puškinim kopitom v glavo, da sem se zvrnil po tleh.

Nisem vedel, ali bi raje kar obležal ali bi se postavil nazaj na kolena. Nič, sem pomislil, če že moram umreti, naj umrem na kolenih, če ne morem na nogah, in se kljubovalno z rokama uprl v tla ter se začel dvigati. Takoj ko mi je uspelo, mi je eden od njih porinil cev na glavo in repetiral. Gledal sem ga. Njegov črni obraz, ki ga ne bom nikoli pozabil, je bil obraz črnega hudiča. Obrazne mišice so mu živčno trepetale in nič ni bilo videti, da se zabava. Mislim, da se ni mogel odločiti, ali naj sproži. Verjetno še ni ubijal. Pravijo, da se človek v zadnjih trenutkih življenja spomni svojih najbližjih. Pri meni ni bilo tako. Mogoče se zdi neverjetno, ampak takrat, ko sem pričakoval smrt, sem se spomnil, da sem bral neko knjigo, ki je opisovala, kako so šli Masaji prvič v lov na leva.

Obkolili so ga, ščite so nastavili pred svoja telesa in se približevali levu. Lev je nagonsko začutil, kateri vojščak je prvič na lovu, in je zavohal strah. In tistega je napadel ter ga podrl na tla. Medtem ko se je vojščak s ščitom obranil nevarnih zob in krempljev, so ga njegovi tovariši žival prebodli s kopji. Tako sem tudi sam, ne začutil, videl sem in zavohal strah v tistem ubogem črnem bitju. V ustih sem čutil slano kri, ki se mi je zlivala s čela. To mi je dalo še dodatne moči, da sem ga gledal v oči. Počutil sem se močnejšega od njega, čeprav je imel v rokah repetirano avtomatsko puško in je držal prst na sprožilcu, mene pa je ločil od smrti samo majhen, res majhen gib njegovega kazalca. Počutil sem se kot gospodar. Videlo se mu je, da izgublja nadzor nad situacijo. Njihov kolovodja ga je grobo odrinil vstran, izvlekel pištolo, jo repetiral in nameril v mojo glavo ...

 

*To je darilo jugoslovanskega ljudstva angolskemu ljudstvu

Prijavi sovražni govor