Tiskane izdaje
Verjetno smo lahko samo hvaležni, da na lestvici izplačanih dodatkov za stalno pripravljenost vodi ekonomska fakulteta. Če bi v višini izplačil vodila katera od ustanov, kjer poučujejo (bojda) manj eksaktne, zagotovo pa - vsaj v imenu zdrave pameti - manj koristne družboslovne znanosti, bi bil škandal gotovo še večji.
Duh časa je pač tak, da se intelektualno delo, še posebej pa humanistično misel, vedno manj ceni oz. vedno bolj zaničuje. Izplačani dodatki tako žal predstavljajo izredno priročen instrument vse bolj prisotne tendence, da se delo enači z vidnimi, še raje s finančnimi učinki. Slednjim so žal podlegli tudi zaposleni na nekaterih fakultetah, ampak pustimo dilemo o legalnosti in legitimnosti dodatkov ob strani.
Ekonomska fakulteta v tej aferi uteleša simptom, ki je precej širši od nje same. Zakaj? Ekonomska fakulteta je dvoje. Je fakulteta in tako po definiciji zavezana javnemu dobremu - podajanju znanja. Hkrati pa je fakulteta, ki podaja znanje o ekonomiji, torej vedi, ki po definiciji ni zavezana samo javnemu, pač pa (predvsem) privatnemu interesu.
Za lažje razumevanje občega simptoma ekonomske fakultete ga konkretizirajmo s primerom njenega bivšega dekana. To je tistega finančnega ministra, ki si je v času dekanovanja na javni fakulteti izplačeval dodatek za stalno pripravljenost, v času ministrovanja pa se zavzema za varčevanje v javnem sektorju.
Z malo trme lahko predpostavimo, da je gospod Mramor, četudi dvojni agent, v obeh vlogah ravnal v dobri veri. Kot dekan se je zavzemal za koristi svojih podrejenih na ekonomski fakulteti, kot finančni minister pa skrbi za blagor vseh državljanov.
Da bi upravičili moralni srd, ki je od izbruha afere vseprisoten v javnosti, se moramo od konkretnega simptoma Mramor vrniti nazaj k občemu razkoraku med zasebnim in javnim interesom.
Če je kreativna uporaba zakonov in pravil v institucijah javnega interesa pojmovana kot nemoralna in obsojanja vredna, to ne velja nujno za institucije zasebnega. V slednjih namreč hoja po robu zakona in izigravanje pravil pogosto veljata za konkurenčno prednost oz. za tako priljubljeno in med ljudstvom čislano iznajdljivost. Čeprav gre za približno isto početje, so sankcije različne. Iznajdljivci zaobidejo plačilo kakega davka, prejmejo cehovsko nagrado ali dve, moralno sprevrženi funkcionarji pa so deležni sramotilnega stebra.
Če vztrajamo v drži popolnega zanemarjanja moralnega vidika afere in Mramorjev sindrom prevedemo na sistemsko raven, lahko takoj ugotovimo, da je pri izplačilu dodatkov v prvi vrsti šlo za navadno kompenzacijo, ki je kreativno odpravljala odsotnost sistema nagrajevanja uspešnih delavcev tako, da je znotraj javnega uporabila iznajdljive mehanizme zasebnega. Želimo si lahko le, da bi afera z dodatki ostala v spominu vsem, ki bi si v prihodnosti želeli s principi kapitalizma upravljati z javnim dobrim in ob tem pričakovali, da njihovi podhranjeni otroci ne bodo skrivaj odškrnili kosa pogače.
Če je kaj res žalostnega pri izplačilu dodatkov, je to, da tako imenovana intelektualna elita ni znala uporabiti argumenta, ki se je ves čas ponujal na dlani. Namesto, da bi sprejeli argumente kritikov, ki so jim očitali, da se njihovo delo ne more primerjati z delom reševalcev, gasilcev in ostalih stalno pripravljenih služb, so si jecljaje izmišljevali izredne dogodke, se izgovarjali na časovne pasove in samomorilske študente. Raje bi jasno povedali, da se delo možganov ne konča s štempljem ob koncu delavnika.
