Tiskane izdaje
Včeraj sem gledal Dnevnik na TV Slovenija. Rdeča nit: begunska kriza. Normalno. Voditelj Dejan Ladika me je pred prispevkom vojne dopisnice Karmen W. Švegl opozoril, da bodo sledili pretresljivi prizori. Ok. Potem pa gledam prispevek in ne vem, kdo tu ni normalen v novinarskem smislu. Jaz, s svojimi 26-letnimi izkušnjami pri delu na televiziji, radiu, časopisu in spletu, ali avtorica prispevka skupaj z uredniki na TV Slovenija, ki so poslali točno takšen prispevek v eter.
Naj bo takoj jasno, sovražim patetiko in lažno moraliziranje. Nikakor pa ne sprejemam brezkompromisnega in brezmejno brutalnega nizanja kadrov v približno dveminutnem prispevku z otroki, ki so na robu preživetja, ko jim zdravniki na pomolu grškega otoka rešujejo sapo. Ne prenesem te popolne odsotnosti sočutja pri novinarki, ki je sicer povsem korektno opravila raport pred kamero, medtem ko smo v ozadju videli reševalce in zdravnike, ki rešujejo življenja brodolomcev. Ne razumem, da je pri montaži prispevka, ki ga je verjetno ob finalizaciji še enkrat pogledala, preden ga je poslala v Ljubljano, tako temeljito nizala bližnje kadre umirajočih otrok, ki so jim iz pljuč spravljali vodo, oni pa so lovili ubogo sapo preživetja.
Zagovarjam, da moramo novinarji poročati in pokazati to, kar se dogaja. Toda, prosim lepo, dajmo to narediti higienično, s pieteto, človeškim dostojanstvom. V omenjenem prispevku bi Karmen W. Švegl dosegla povsem isti namen, če bi pokazala dva petsekundna kadra kalvarije ubogih otrok. In konec. Vem, kaj je sekunda na televiziji, vem, kaj je dober kader, ki pritegne pozornost, ki pretrese. Toda da v osrednji informativni oddaji na TV Slovenija tako pohlepno in histerično nizaš kadre telesc, ki lovijo dih odrešitve, ne sodi v korektnost poročanja.
Morda je Karmen W. Švegl zaradi številnih poročanj z vojnih ali kriznih območij izgubila tisti prefinjeni občutek za dostojno doziranje pretresljivega v prispevku za osrednjo informativno oddajo na nacionalni televiziji. Če ga je zares, bi se morali pri ogledu tega prispevka pred objavo uredniki te iste oddaje malo popraskati po bradi in se vprašati, ali naj res v prispevku ohranijo vse te kadre. Rad bi slišal: »Ej, to je malo too much. Vržimo vsaj nekaj kadrov z otroki ven.« Tako so izpadli običajni medijski mrhovinarji.
Pa ne, da lovijo dobre ratinge v tekmi s POP TV? Saj ni res, da razmišljajo v slogu, ko je vojna, je vojna za vse. Menda pa ja ni kdo od šefov poklical Karmen in ji rekel, da je škoda, ker v prispevek ni uvrstila še več kadrov z otroki. Kdo ve, morda je celo kdo pogrešal izjavo katerega izmed preživelih malčkov, v kateri bi povedal, da ga še vedno zebe in da ga je strah. Potem bi v bližnjem kadru še nazorno pokazali njegov izgubljeni pogled, ki tava med množico, v kateri ne bo našel svoje matere, ker je dve uri prej utonila v hladnem morju.
Patetika, boste rekli? Ne, tu gre za goli človeški občutek, za tisto samocenzuro, ko se dvigneš nad svoj poklic in samega sebe kot človeka vprašaš, ali je v redu to, kar zdajle počneš. Ali si šel čez mejo dobrega okusa? Mar pretiravaš? Ali si izgubil človečnost? Ali lahko vse to sporočiš slovenski javnosti brez hlastanja po neizmerno pretresljivem? Hej, ali se bomo vsi skupaj naslajali nad posnetki umirajočih otrok v udarnem terminu na nacionalni televiziji? Poglejte prispevek še enkrat. Naj bo to najbolj gledan prispevek na spletni strani nacionalke. Poglejte in se zamislite.
