Müsli in rüsbe: Adventno branje

Indijanskopoletni november počasi jemlje hudič in okrog vogla se že smukajo obeti zametov. Jaz že tri dni ležim na kavču s polnim nosom in peklenskimi šumi v prsnem košu ter izkašljujem manjše segmente pramorja.

Hudič je hotel, da sem moral prav vsak dan dolgo odlaganega bolehanja vsaj enkrat zdoma, in to vedno kam, kjer je bilo treba debelo uro precej aktivno migati: bodisi razsvetljevati obiskovalce Cankarjevega doma z zgodovino stripa; kramljati z burgerjevci o pomenu devete umetnosti na nacionalnem radiu ali risati sličice ob branju poezije v Trubarjevi hiši literature. Danes bi moral iti še skupaj z gomilo mladostripcev čečkati po grafoskopih ob spremljavi didžejev na prvo obletnico ljubega nam Pritličja, a mislim, da si bom vendarle en cel dan privoščil za ležanje.

Zgodba novega stripa o živalskih detektivih je po hudih borbah s koscenaristom očitno vendarle sklenjena in komaj že čakam, da se vržem v prve strani. A za zdaj mi čisto paše močiti blago sedežne garniture z robci in čakati, da nosna nevihta mine, medtem ko po meni plezajo redkozobi pritlikavci, ogovarjaje me v meni neznanem jeziku svojega naroda.

Ker v tem blogu že lep čas nisem priporočal nobenega stripa, bom izrabil čas, da vam navržem dva ali pet nasvetov za prijetno adventno branje. Prva v vrsti tu pač mora biti knjiga Davida Krančana z naslovom Pijani zajec, ki je na pravkar minulem knjižnem sejmu prejela nagrado za najlepše oblikovan strip.

Ker David mimo odličnih ilustratorskih in oblikovalskh podvigov že več let iz sebe ni iztisnil nič stripu podobnega (še tista sicer super Grdina lani je bila prej slikanica kot kaj drugega), za napovedano priredbo rezijanske pravljice nisem imel hudih upov, še nekoliko nižje pa jih je sestrelilo avtorjevo jamranje, češ kako malo časa ima za dokončanje projekta. Toda ko sem natanko dva tedna pred objavo tega zapisa vstopil v galerijo Alkatraz na Metelkovi, kjer je Krančan razstavil celoten nabor originalov svoje štorije, da bi tako proslavil njen izid v knjižni obliki, mi je uzrto spodneslo tla izpod nog.

Že dolgo nisem videl vizualno tako dobro narejenega slovenskega stripa. David je sicer uporabil skrajno nenavadno tehniko risanja po naprintanih računalniških imitacijah retro letraseta, ampak učinek je krasen, minimalističen, čist. Vse je na svojem mestu in vse govori, pa če sploh ne omenjam zgodbe.

Slednja je sicer utrgana iz klasičnega cvetobera rezijanskih pripovedk, kot jih je v daljnih sedemdesetih zabeležil Milko Matičetov, a od večine drugih v zbirki močno odstopa po svojem socialnem realizmu: v štoriji sicer nastopata zajec in lisica, a zajec je nekakšen invalidno upokojen gastarbajter, ki se na božični večer napije, ker je preveč asocialen za druženje, lisica pa ovdovela mati sedmih otrok, ki mu poskuša pomagati, a skoraj dobi sekiro v glavo. Zelo nenavadna zgodba za ljudsko bajko − David nam je zaupal, da celo v rezijanskem muzeju menijo, da si jo je gospa, ki jo je povedala, izmislila sama − toda v njegovi interpretaciji deluje čudovito. No, to je en nov − in še domač! − strip, ki ga res, res priporočam v branje. Veliki David: Goljat se lahko skrije.

Poleg tega mi je ob redkih prilikah, ko še sedim v striparni (naval prostovoljcev je od obljube delitve minimalnega dobička strmo porasel), uspelo prebrati The Arrival avstralskega risarja Shauna Tana.

Tana pri nas sicer poznamo po izjemnih slikanicah za odrasle in otroke, kot so Izgubljena reč ali Rdeče drevo,

The Arrival pa je njegov edini pravi strip, a zato toliko bolj osupljiv. V celoti je zrisan z mehkim svinčnikom, tako da prav ne moreš verjeti, da je vse to napraskal sam v nekaj letih ob vseh svojih drugih projektih, govori pa, popolnoma brez besed, o izkušnji emigranta ob prihodu v novo domovino, ki sicer po svoje očitno referira na selitev v Ameriko v začetku 20. stoletja, a obenem navade novega sveta prikazuje tako generično eksotično, da lahko bralci zmedo prišleka v celoti podoživimo.

Neizmerno lepa knjiga, ki bi jo moral imeti doma vsakdo.

Poleg tega se na stripovskem področju še vedno prebijam skozi neskončno delov in poddelov sage Donjon aka Dungeon, ki sem jo tu enkrat že omenjal. Francoska alternativca Sfar in Trondheim sta se v tem svojem redkem komercialnem projektu res prekosila.

V osrednji zgodbi spremljamo strahopetnega racmana in ortodoksno vernega zmaja, ki nekemu ostarelemu ptiču pomagata furati razvejen grad kot past za plena in prigod željne pustolovce;

v prihodnostnem segmentu že ostarelega, slepega zmaja gledamo v boju z na kose razpadlim svetom pod poveljstvom poblaznelega račjega prijatelja iz mladosti;

v predzgodbenem sklopu pa izvemo, kako je ptičji lastnik gradu svojo kariero sploh začel: kot idealističen mlad maskiran maščevalec, zaljubljen v hladnokrvno kačjo atentatorko.

Potem so tu še razne dodatne epizode, ki govorijo o usodah stranskih likov in kar pač tega še hočete, vse spisano sočno, domiselno, s kupom filozofskih razglabljanj o veri, manjšinah, politiki itd., zrisano pa lepo, sproščeno in sugestivno, da glava peče.

No, to je ena reč, o kateri vem, da jo v striparni še imamo: vsaj dve epizodi osrednjega dela že par tednov čakata na desni polici, v naslednjem paketu pa se po mojem najde tudi kak košček mračne prihodnosti. Priporočam, da bi težko bolj − entertainment, art in filozofija, vse v okviru istih platnic.

To bi bilo pa nekako to. Aja, ne, seveda: končno sem prebavil še Virus Tropical izpod peresa Powerpaole, ki mi jo je bratranec posodil že pred par meseci. Tudi noro lepo, o odraščanju risarke stripov v Ekvadorju in Kolumbiji. Strašno zanimiva zgodba in, kot kaže, ravno zdaj delajo tudi na risanki, ki na prvi pogled deluje obetavno, podobno kakemu Persepolisu.

Med drugim vam Paolin Virus nudi tudi kanček drugačno perspektivo na kolumbijski vsakdan od te, s katero nas krmi zadnje čase razvpita Netflixova serija Narcos, ki sem jo po štirih delih končno moral nehati gledati. Zoprnega teksaškega pripovedovalca, prepričanega, da se Kolumbija le z njegovo pomočjo lahko spravi v red; Pablo Escobar v interpretaciji brazilskega igralca z bizarnim naglasom in popolnoma zgrešeno mimiko glede na dokumentarne posnetke Padrona; ter kupom Američanov mehiškega porekla, ki lokalce igrajo tako, kot si pač latinose predstavlja ameriški pop − vse to mi je pač skupaj požrlo preveč živcev. Ko je dovolj, je dovolj. Narcos ima podoben učinek, kot če bi Vinko Möderndorfer na kup zbobnal Gorana Vojnovića, Đurota, Severino in Jerneja Šugmana, da bi se spravili posnet film o vojni v Bosni.

Ko sem bil majhen, mi je ameriška prezentacija Latinske Amerike to celino tako priskutila, da sem se nanjo odpravil šele pozno, po Evropi in Indiji, in bil popolnoma presenečen. Južna Amerika je pestra in čudovita, danes verjetno moja najljubša neevropska destinacija. Res, nekatere dežele imajo probleme s korupcijo in kriminalom, ampak zraven je tudi ogromno ljubezni in etike in žura in predvsem se ne obnaša celotno prebivalstvo tako stereotipno čefursko kot v serijah, posnetih severno od Tijuane.

Iščoč kakšno dokumentarno alternativo za molžo dodatnih podatkov o Escobarju, čigar zgodba je res zanimiva, sem si s spleta snel filmček The Two Escobars − del nedavne serije odličnih dokumentarcev 30 for 30 −, ki skozi vzpon in padec kolumbijskega nogometa na krilih kokainskega keša odlično prikaže učinek, ki so ga narkotrafikanti dejansko imeli na psiho te zanimive, nesrečne dežele. Res, res natančno raziskano in čudovito niansirano: nič ni tako, kot bi si mislili na prvi pogled. Toplo priporočam.

Iz iste serije sem, mimogrede, pred par meseci videl tudi film Once Brothers, ki prikazuje, kako je razpad skupne domovine vplival na jugoslovansko košarkarsko reprezentanco in kako je sfižil odnose med basketaši različnih narodnosti.

Saj kaj dobrega pa še zna narediti kakšen od teh Američanov.
Bodite lepo, berite dobre stripe, jejte fino hrano in se imejte radi,
I

Izar

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.