Tiskane izdaje
Prejšnji teden sva šla z dekličem prvič po dveh letih spet smučat. Odkar sva fasala dete, se nama namreč za skupni slalom ni uspelo zmeniti z nobeno slično pohabljeno družbo, izmenjava vlog varušk in solo skijašev pa nama ni pasala. Zdaj sva parazita prilepila na lastne starše in brž sama zbegnila v seksi samoto savn in snega.
Ilustracije: Izar Lunaček
Na srečo se je četici s-jev pridružilo tudi sonce. Pričujoči pisec je namreč tiste sorte snežni zajec, ki se po strminah spušča le polno obsijan: ob vsakem manjšem metežu ali megli jo brž popiham za knjigo ali v toplice.
Razmišljal sem, zakaj eni radi rinejo v slabe snežne razmere, ter sklenil, da bržčas rabiš izziv, če imaš sicer lajf bolj zazihran: če vso svojo slo pokuriš za guranje kariere striparja in filozofa v hrib, pa se rad dol voziš le v najmanj naporni klimi. Zame je smučanje bolj kot eno sankanje: dričam se mimo smrek in skoz odprto glavo mi švigajo misli in risbe. Za pisanje stripovskih scenarijev je super, sem pa včasih malo slaba družba na sedežnici.
Kakorkoli že, luštno je bilo. Edina reč, ki mi je kazila Kačjak, so bili Korošci. Res, nikdar nisem razumel, zakaj moj narod tako rad pljuva čez Hrvate, nad Avstrijci pa vsevdilj kima, češ da so svet pogruntali, kot bi ga morali še mi. Zame so vsaj tekom tega dopusta predstavljali permanentno nočno moro, sežetek vsega, kar mi gre pri sorojakih najbolj na jetra, a nič ublaženega s strani balkanskih podtonov.
Domorodci so se tako s smučišč vsak dan stočili v harmoniško doneče koče natanko opoldne, ker se takrat pač papa mittagsessen, zvečer pa so ob sorodni godbi k obedu sedali nič pozneje kot ob šestih. Še jedilnik je zvenel, kot bi kopiral kak klen kranjski klan: polpeti in pire, štefani in špinača, pohančki in pomfri, od začimb pa en sam duet soli in kisa.
A sem se trudil sprejeti to eksotiko, jih razumeti v veseli zaplankanosti v opaže. Vsak dan sem sosede ob penzionskem fruštku agresivno veselo pozdravljal, pa so le zrli vame s stisnjenimi, tankimi usteci izza tankih očalc ter se brž spet sklonili nad svoje lokalne lagerčke. Stiegl, Jodl, Knedl in Butl. Do deklice so bili sicer ljubeznivejši, a bržčas iz sočutja, ker jo je bil, vso svetlolično, ugrabil Turk s temne strani Alp.
Proti koncu dopusta sem že njej po malem stopal na žulje, ko sem, vse bolj ogrožen od lokalnega življa, pričel tožiti že nad njega čudaško zvonkim smehom. K sreči sem sevanje svojih frustracij običajno zadnji hip uspel ublažiti s kako šaljivo špekulacijo, denimo, da je višina teh glasov bržčas zgolj adaptacija na življenje v visokogorskem miljeju.
Ampak ne bom več grd: luštno je bilo. In Avstrijci, da ne pozabimo, so ipak v bolj mestnih legah iznašli fine srednjeevropske fenomene, kot so kavarne in kipi konjenikov.
Vseeno pa bom šel drugič raje smučat v Dolomite.
Ostanite zdravi in se beremo prihodnjič,
I
