Müsli in rüsbe: Back to Barca

O katalonskih vzporednicah s Slovenijo, bonvivanskem vzdušju Barcelone in stripoljubnem žuru, ki prihaja na naš prag.

Objavljeno
29. september 2015 10.20
Izar Lunaček
Izar Lunaček

Tole pišem še svež z aviona iz Barcelone, kamor smo z družinico pobegnili za še poslednji teden prostega časa, preden bo dekliča spet ugrabila služba, dete pa vrtec.

In ja, iz Katalonije smo jo pobrisali natanko na dan plebiscita, ko je ljudstvo reklo da odcepitvi od Španije, zdaj pa me prav zanima, kaj bo sledilo. Večina ljudi, s katerimi se družim v Barceloni, je tujcev, ki so se v mesto priselili sodelovat v izseljeniški utopiji žuranja in frilensanja in zato do nacionalnega projekta po perifernih barrijih nad hrupom godrnjajočih lokalcev ne gojijo posebnih simpatij. Sam ga kot podalpski Kranjec razumem bolje, a imam do njega nekaj zdrave distance prav zato, ker mi vzbuja tako močan občutek dežavija domačih dogodkov izpred petindvajsetih let.

Kot sem na tem mestu že enkrat zapisal, Katalonci v okviru Španije zastopajo neverjetno podobno mesto, kot ga je nekoč Slovenija v bivši Jugi: gre za rahlo zadrte, s pravili in spodobnostjo najbolj obsedene prebivalce v sicer južnjaško razpuščeni federaciji, ki pa prav zaradi svoje analnosti v skupni državi ustvarjajo največ dobička in tako kar naprej jamrajo, kako jim Madrid krade denar, ter sanjarijo, koliko bolje bi se lahko imeli na svojem. Če k temu dodate še zgodovinsko zatiranje materinščine, posledično obsedenost s knjižno kulturo in mrzlično željo, da bi si po tisočletjih pa res lahko enkrat poskusili vladati čisto sami, je podobnost s Slovenijo že kar unhajmlih.

Ko se je moja domovina pred dvema desetletjema in pol osamosvajala od Juge, sem jo za nevednega otrokca še kar navdušeno podpiral, in ko sem par let pozneje kot najstnik potoval po Turčiji in me je neki taksist zasliševal, zakaj je treba zaradi nekega nacionalnega ponosa razdirati tako napredno alternativo blokovski delitvi, kot je bila Juga, in to v času, ko se večina narodov med seboj združuje v razne unije, sem bil prav ogorčen, češ, kako vendar prav ničesar ne šteka.

Danes šoferja bolj razumem: osamosvojitev je bila nacionalno-psihološko gledano verjetno res neizbežna, toda izguba tesne mednarodne povezanosti, ki smo jo premogli v okviru večje konfederacije (in ki je prek povezanosti republiških prestolnic omogočala produkcijo bolj svetovljanskih filmov, stripov in muzike), se mi danes, ko smo le neka zadnja upanja polna kokoška v vrsti za prodor na evropski trg s start-up napumpano hipster robo, zdi še posebej obžalovanja vredna. Upam, da se bo Kataloniji tem pastem uspelo izogniti, karkoli se bo iz referenduma že izcimilo, saj, če drugega ne, sicer ne bom imel več kam pobegniti pred svojimi sorojaki.

Nadaljujmo z bolj veselimi temami: v Barci je na nas sijalo sonce, metali smo se v začuda še vedno toplo morje na divjih nudl plažah le pol urice vožnje z glavnega trga; dete je raslo in čebljalo in se veselo družilo s številnimi cimri iz raznih koncev sveta in Španije v mojem nekdanjem domu, orjaškem staromeščanskem deljenem fletu, le lučaj proč od barcelonske univerze; z dekličem sva nazdravljala na slastnih večerjah ter občudovala pisane ognjemete in svetlobne projekcije na gaudijeve hiše za največji barcelonski praznik v letu, jaz pa sem ga redno žural z družbo tu že omenjene angležinje Marine, ki se mi je na lepem, nanizana v venček svojih sorojakov, pokazala kot presenetljivo posh.

Sicer skrajno simpatični Britanci so se na skupnih večerjah spominjali, kako so hodili v rivalske, po spolih ločene privatne šole; se čudili, kako v Sloveniji tudi bogati svoje otroke vpisujejo v kar iste izobraževalne ustanove kot revni, in me spraševali, ali poleg regionalnih naglasov v slovenščini res ne premoremo tudi razrednih.

Lušten del je bil, da so me peljali na večerjo v fandesjeklovsko garažo, predelano v kvartet restavracij, ki kipi od nekega tako veseljaškega razkošja, da bi ga težko našel zunaj Španije. Bolj severno bi cene zagotovo zasolili, zraven pa bi jih zaneslo bodisi v preveliko bahavost bodisi v elitističen mininalizem, tu pa vse zlato in šestmetrske zastekljene omare, polne viskijev, in lesene ribe, viseče nad morskimi pajzli, delujejo kot eno samo slavljenje veselja do življenja, dostopno vsakemu žepu. El nacional, na Passeig de Gracia 24, toplo priporočam.

Jaz sem otočane za kontra odpeljal v moj tu prav tako že omenjeni omiljeni travestitski alter plac v ravalskem getu, ki je Angleže po par minutah nelagodja pravzaprav čisto solidno očaral, večje težave pa smo imeli z njihovimi ljubimci iz katalonske radničke klase, ki so se bali celo iti na vece. Tako težko je ugoditi vsem interesom v tej klasno libidinalni mišungi.

Kakopak sem izlet izkoristil tudi za prgišče lokalnih stripovskih nakupov: po različnih štacunah (Norma nad Arc de Triumfom za nove mejnstrim rilise; Continuara za rabljeno robo, figurice in art izdaje; Central de Raval za izbor smetane svetovne produkcije) sem tako v enem tednu nabral:

  • originalno katalonsko izdajo spletnih bizark Joana Cornella, ki sem ga ob prvem poslanem linku mojega stripolis sošefa označil za čisto preveč čudnega, zdaj sem se pa prav navlekel na njegovo psihadelično poetiko absurda:

  • novo, za najboljši album v Angoulemu predlanskim nominirano knjigo katalonskega klasika Francesca Capdevilla aka Maxa, ki je v osemdesetih letih risal pankerske fakofe, pozneje prešaltal na artiš andergraund (in takrat obljavljal tudi v, recimo, Stripburgerjevi posebni izdaji o vojni), zraven ves čas risal čudovite, po modernizmu dišeče revijalne ilustracije, danes pa producira takele metafizične meditacije o puščavniku in njegovi senci:

  • in, za konec, še nenavadni produkt stranske poti Guillauma Blanca, ki je sicer znan po svoji prelestno zrisani seriji Billy Brouillard o fantku, ki se sooča s temnejšimi plastmi svojega domišljijskega sveta ob smrti domačega mačka Tarzana (angleški prevod tega imamo tudi v Pritličju, hint hint :),

  • zdaj pa ga je Lewis Trondheim v vlogi urednika naplahtal, da je na plan dal skicozne dnevniške izpovedi na temo svoje obsedenosti z gričevnatim delom ženske pokrajine:

Same krasne reči, skratka. Strip je lep.

Tako, to naj bo za danes od mene vse, spet se berimo čez dva tedna, vmes pa vas vse kar najtopleje vabim, da se med 7. in 10. oktobrom udeležite že tretjega Stripolisfesta, ki bo tokrat trajal kar tri dni in obsegal več prizorišč ter premogel kar dvojno dozo tujih gostov.

V četrtek ob osmih na Mestnem trgu 2 začenjamo z dražbo originalov slovenskih striparjev (vmes bodo tudi moji pa Lavričevi pa Sitarjevi in Šinkavčevi, z Mustrom in Gatnikom se pa še trudim) in nadaljujemo z družnim čečkanjem po šipah Pritličja ob spremljavi didžeja; v petek program peljemo dalje na istem mestu ob isti uri z odprtjem razstave svežega sedemdesetletnika in lokalne legende Kostje Gatnika ter večer prelijemo v pritlično poplesavanje; v soboto pa bomo že od dveh dalje pred Šiško prodajali rabljene in nove stripe na ozadju intervjujev Pie Nikolić z avtorji najnovejših domačih knjižic, dokler zvečer festivala ne sklenemo z mojim pogovorom z Darkom Macanom (mednarodno uveljavljenim hrvaškim scenaristom, ki trenutno pri največji francoski založbi piše zombijado za pametne, Mi mrtvi s samim Kordejem za risalom) in Sitarjevim zasliševanjem Nine Bunjevac, ki je svet predlanskim pretresla z avtobiografsko Očetnjavo o roditelju srbskem teroristu, zdaj pa ji je knjigo v slovenščini izdal še naš Modrijan. Večer bomo v noč popeljali ob divjem svingu izpod prstov Počenih škafov. Po mojem bo res, res kul.

Se vidimo tam in bodite lepo do takrat,

vaš

Izar

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.