Tiskane izdaje
Zadnja leta sem v sebi odkril veselje do nošenja spodnjih majic. Belih, nerebrastih, nerazvlečenih, ampak gladkih, krojenih, pravzaprav fukiš, a še vedno po primitivizmu smrdečih pujček majčk. Rad se šetkam po fletu v njih in gatah. Fino se počutim, ko grem mimo zrcala in vidim, kako se mi zmeren očetovski trebuh preveša čez pas, odet v belo tkanino, kako se mi pod grlom sklepa križ ključnic in kako mi sicer jadno, a sprejemljivo tonirane roke visijo z golih ramen.
Je med nami topogledno kakšna razlika? Se da paradirati svoj spol, na da bi fejkal? Po mojem ne. Možat nastop je poza, ampak poza, ki se ji vsaj v neki obliki ne da izogniti. Če misliš, da lahko, si spet pozer, ki je, češ, vzvišen nad poziranjem in ves avtentičen, a mu neke sorte poza neizbežno tolče ven tam, kjer ne opazi. Ampak te poze tudi ne smeš kar avtomatsko furati na en sam predpisan način, kot da je to tvoja zapečatena narava in nimaš druge izbire ter so vsi drugi malo hecni.
Vsi ti veseljaki, ki trobencljajo o »decih« in »babah« in si izmišljajo pravila, kaj naj bi kateri od njih po naravi počel, in vsak v svojem kempu drug nad drugim zavijajo z očmi, mi grejo tako divje na jetra pravzaprav le, ker se delajo, da so edini priklopljeni na naravni red. Če bi si priznali, da se grejo igrico, kjer mora imeti vsaka ekipa pač neke fiksno določene lastnosti, ki se krešejo s tistimi v drugi ekipi na udeležencem zabaven način, in da imajo druge grupe druga, enako slučajna pravila z zelo podobnimi učinki, bi bilo pravzaprav vse čisto okej.
Magnifico mi je po drugi strani s svojo pozo šarmantnega primitivca blazno pri srcu. Razlika med simpatično in zoprno pozo možatosti je ta, da pri prvi veš, da fejkaš, in fejkaš na polno ter s svojo pozo mahaš naokrog kot z očitno slučajnim propom, pri drugi pa ne veš, da fejkaš, in se slepiš, da si pač take sorte dec po naravi ter povsem zanemariš, da si vse svoje finte pobral pri stranskih likih iz Miami Vicea.
Ker so mi šli mačo bleferji vedno tako na jetra, sem dolgo delal napako in nisem hotel početi ničesar, kar bi po njih tudi le na daleč smrdelo. Nisem maral telovaditi niti si obleči česarkoli, kar bi lahko preveč poudarilo moj spol. Ampak moram reči, da to name, če se ozrem nazaj, ni preveč dobro vplivalo. Biti komot in naštelan v svojem telesu je skoraj nujno za to, da se imaš z njim fajn. Pravzaprav nič čudnega, da na skrajnem robu tega friziranja spola poleg alfa samcev najdemo ravno hardlajnerske retro geje.
Tako daleč kot omenjenima grupama se mi sicer ne da, sem bil pa nekoč prijetno presenečen nad izidom na videz nasprotnega, a v resnici sorodnega poskusa, ko sva se s punco za pusta oba oblekla v francoski sobarici. Ker sem bil takrat še nekoliko ožji, je reč vsaj z moje perspektive, kjer si ne vidim obraza, izgledala krasno: nos je sicer ostal prevelik, ampak joški so bili, nadevani z H&M-ovimi štumfi, videti odlično. Več ur sem se naslajal nad vtisom, da je na lepem pod mojo oblast prišlo neko žensko telo, ki mu lahko po mili volji ukažem prekrižati noge ali popraviti izrez dekolteja.
Ko sem se uzrl v ogledalu, je bila reč nekoliko grotesknejša, a tudi zanimiva. Čeprav ne premorem orjaških šap, košatih brad, pleš, ljubavnih tepihov in kar je še te šare, so mi našemljenemu v damo redke prirojene možotarije tolkle ven bolj kot ponavadi. To, da so me punce tisti večer tako navdušeno pecale, pripisujem kombiniranemu afrodiziaku iz:
1) skozi mrežo štrumpantlov štrlečih kocin in bluzo nategujočih ramen;
2) pomirjujoče znanega in lažno varnost sevajočega ovoja njihove rase;
3) vtisa, da se požvižgaš na konvencije moškosti in vsebini gat dovolj zaupaš, da znaš biti dec tudi v kontra pakungi.
Kakorkoli že, vsekakor se imam, odkar sem oblekel prvo spodnjo majico, navlekel mrežaste žabe in začel delati tistih par sklec na dan, bolj luštno kot prej. Zdi se mi, da celo plešem bolj fajn. Ampak nekaj očitno še vedno ne štima, saj bi sicer tistega zadnjega Mehičana na koncertu lahko zignoriral, ne da bi ga hotel zmlinčiti.
Naj se fajterčki kar spravljajo na »modele, ki se delajo frajerje in s tem izzivajo dvoboj za prestol« ter se zraven slepijo, da gre tu za neki alfasamčevski etični kodeks, ampak pri takem veselju do agresije nad nekom, ki se ima v svoji pozi očitno fino, je zadaj praviloma foušija. Kaj je imel izgubljeni Miamec, da sem bil nanj tako jezen? Tisto punco? Prirojene možotarije, ki jih jaz nimam? Zmožnost biti podebiljen kliše, ne da bi ga to motilo?
Vsekakor je povedno, da mi je razpoloženje popravila šele noč polnozavestno pozerskega poplesavanja s puncami po pajzlih, pri čemer me začuda ženstveni nastopi mojih soplesalk niso kaj prida motili. Do svojega plemena smo vedno najmanj tolerantni.
Naslednje dopoldne sem zmačkan preležal na kavču, v družbi deteca, gatah in dečvomlatki. Potem sem nam skuhal kosilo. Menda je bilo zelo okusno.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
