Tiskane izdaje
Ko tole berete, je minila ravno ena noč od mojega predavanja o zgodovini detektivskega stripa v Kinu Šiška. Ker sem bil v času pisanja globoko potopljen v temo in ker je predavanje verjetno vendarle slišalo manj ljudi, kot jih bo tole bralo, sem se odločil tule podeliti par zanimivosti, ki ste jih utegnili zamuditi. Tisti, ki bi radi le prebrali novo nadaljevanje mojega in Nejčevega stripa o žirafjem detektivu, pa poskrolajte na dno zapisa, kjer vas potrpežljivo čaka.
Lik privatnega detektiva je izumil, zanimivo, nihče drug kot ameriški mojster romantične grozljivke Edgar Allan Poe, ko je sredi devetnajstega stoletja spisal novelo Umori na rue Morgue. Njegov hiperintieligentni, hladno objektivni Dupin je z dedukcijo bizarnega dejstva, da je morilec številnih mladih Parižank pravzaprav pobegli orangutan z ukradeno britvijo, navdahnil številne poznejše analitične zasebneže, med katerimi sta Doylov Sherlock Holmes in Poirot Agathe Christie le najbolj znana.
Za striparje se džentelmenski detektiv ni izkazal za posebej zanimivega (za vizualni žanr je res nekoliko preveč pri miru in samo tuhta), zato so lik pograbili šele po njegovi transformaciji v ciničnega in grobega private eyea, ki so ga na straneh šund revije Black Mask razvili Hammet, Chandler in Spillane.
Toda od Holmesa do Marlowa je kar daleč. Kaj je povzročilo radikalno spremembo iz pipo puhajočega, hladno vzvišenega sodelavca policije v zapitega, do neobčutljivosti pretepenega borca s pokvarjenim sistemom?
Nič drugega kot prohibicija. Postrecesijsko, predvojno obdobje zgodnjih tridesetih je s strmim vzponom ameriške mafije in s korupcijo oblasti privatnemu preiskovalcu iz glave izbilo vse občutke superiornosti ali iluzijo za možnost doseganja pravice po uradni poti.
Tema je bralce očitno pritegnila. Revije z zgodbami o ciničnih detektivih so dosegale vrtoglave naklade in pravkar nastajajoči biznis stripovskih zvežčičev je leta 1937 brž skočil na vlak z naslovom Detective comics, ki je dve leti objavljal precej tretjerazredne risane zgodbe o trdo kuhanih preiskovalcih:
Celo bodoča očeta Supermana sta prispevala svoj jezni, grobi lik.
Toda detektivi stripu niso bili usojeni: že leto po izidu prve številke Detective comics sta Siegel in Schuster potuhtala Supermana, »junaki v kostumih«, kot so jim sprva rekli, pa so manj čudežno obdarjene preiskovalce povsem povozili in Detective comics se je leta 1939 z uvedbo Batmana prelevil v zvežčič, posvečen izključno netopir-možu, na njegovih ramenih pa je zrasel eden od stebrov sodobnega stripovskega mainstreama: založba DC.
Batman je kljub uspehu obdržal prgišče detektivskih atributov, kot je njegovo sodelovanje s policijskim inšpektorjem Dolanom, toda med drugo svetovno vojno detektivi niso imeli nikakršne možnosti proti superjunakom. Oboji so v pokvarjeni atmosferi stregli isti fantaziji neuradnega popravljavca socialnih krivic, ki pospravlja za nesposobno oblastjo in policijo, vendar pa je šla naloga superjunakom precej bolje od rok kot večno pretepenim, ciničnim in zapitim zasebnim preiskovalcem. Detektivi so bili bolj realistični, a hej, kaj boš z resničnostjo, če potrebuješ samo čim hitreje delujoče zdravilo za depro!
(Ena od ključnih zadev, ki je sicer še vedno skupna kostumiranemu junaku in privatnemu detektivu, je prav njuna maskirana brezosebnost: Batmanova maska čez oči odzvanja detektivov klobuk čez isti organ, in čeprav je detektiv v borbi proti korumpiranemu sistemu ultimativno nemočen, mu prav ta izbris individualne osebnosti z dežnim plaščem in sence čez pogled daje licenco za zastopanje slehernika pri dreganju vanj.)
Resna kvaliteta se je v stripovje kljub premoči nadljudi v letih po vojni pogosto švercala natanko skozi lik detektivov. Risanja napumpanih kostumirancev siti Will Eisner je tako, denimo, že v štiridesetih letih osnoval strip o Spiritu, detektivu, ki mu je za kompromis z uredniki dodal le provizorično masko čez oči in takoj pozabljeno izvorno zgodbo, nato pa ga je kot manj vpadljivega junaka več let uporabljal kot vezni člen v osnovi socialnih zgodb, ki so preskušale meje kompozicije stripovske strani. Eisner je prav s Spiritom položil temelje svojim poznejšim dosežkom v izumu stripovske teorije in grafičnega romana, zaradi katerih se oskarji devete umetnosti danes imenujejo prav po njem.
Koncept »noirja«, ki ga danes pogosto povezujemo prav z likom trdo kuhanega detektiva, se je, mimogrede, zares izoblikoval šele na tej točki, v povojnih letih, ko so v Ameriko prebegli nemški ekspresionisti začeli snemati holivudske filme po zgodbah Hammeta in Chandlerja z značilno kontrastno osvetljenim črno-belim lookom, pri čemer je menda prav Spirit prispeval nekaj dodatnega navdiha.
Pred tem je bil žanr, kot lahko presodite po naslovkah Črne maske, pravzaprav precej bolj barvito kičast, pač skladen z estetiko predvojnega ilustriranega plakata. Zelo specifični videz in atmosfera, ki si ju danes predstavljamo pod izrazom »noir«, skratka, sta se šele po dolgih letih mukoma sestavila iz tako raznorodnih elementov, kot je romantični horor, prohibicija in estetika nemških filmarjev.
Še en detektiv, ki je v povojnih letih po kvaliteti zlahka prekašal superjunake, je bil Rip Kirby, ki se ga starejši jugobralci tega bloga gotovo spomnijo iz Stripoteke.
Kirbyja je risal Alex Raymond, predvojni ata Flasha Gordona in eden najboljših ameriških klasičnih striparjev, lik pa je lastnosti trdo kuhanega privatnika omilil z lastnostmi gentlemanskega preiskovalca: Rip se je raje zanašal na razum kot na pesti, družbo pa mu je redno delal nekakšen watsonovski butler.
Med underground revolucijo so se zasebni detektivi izkazali za nekoliko pregrobe in precinične za idealistično, od same ljubezni kipečo hipijado, zato so se pojavljali izključno v občasni parodiji: dober, čeprav pozen primer je pritlikavi Ace Hole iz eksperimentalno-fanzinovske faze Arta Spiegelmana, bodočega očeta Mausa.
Ko si na dnu, gre lahko le še navzgor. Skoraj sočasno s Spiegelmanovo parodijo je začel izhajati verjetno najboljši detektivski strip vseh časov: Alack Sinner argentinskega dua Muñoz in Sampayo. Sinner se je začel kot precej običajna hardboiled detektivka v vizualnem slogu kakega Raymonda,
nato pa je tako vsebinsko kot likovno našel povsem svojo špuro: avtorja sta od leta 1975 pa do 1985 redno izdajala eksistencialne zgodbe o liku, ki ga premetava sem in tja po ameriški subkulturi sedemdesetih, ilustrirane z ostro kontrastno črno-belo risbo,
ki je pozneje navdihnila tako Franka Millerja kot Eduarda Rissa in našega Tomaža Lavriča.
V osemdesetih je noir žanr, tudi preko Sinnerjevega vpliva, odigral ključno vlogo v prerodu ameriškega mainstreama. Kultna klasika Franka Millerja iz leta 1986, The Dark Knight Returns, Batmana vrača k trdo kuhanim koreninam − šišmišmož je tu ostarel, zapit borec proti mogočnemu sistemu (utelešenem v konformističnem Supermanu), ki se proti dvomljivi zmagi vali le s svojo trmasto vztrajnostjo, medtem ko nas skozi zgodbo vodi s cinično obarvanim notranjim monologom ...
... in celo Moorovi Varuhi (Watchmen) si za ključno karto izberejo ravno brezobraznega, dežno zaplaščanega Rorschachom, čigar notranji monolog ima v romanu tako prvo kot zadnjo besedo ter junaka preživi celo po smrti v soočenju z Dr. Manhattnom kot utelešenjem natanko nasprotnega pola superjunaškega žanra.
Tako Moorov kot Millerjev vpliv po stripu odzvanjata vse do danes: številne noir verzije Batmanovega sveta, kjer privatnega detektiva igra Robin ali inšpektor Gordon, šišmiš pa je zveden na skrivnosten, nemara celo namišljen lik iz detektivove halucinacije,
medtem ko Moorov lik paranormalnega privatnega detektiva Johna Constantina, ki ga je predstavil v Sagi o stvoru iz močvare, še danes privlači kultne sledilce v seriji Hellblazer
in navdihuje sorodne okultne preiskovalce, kot je Mignolin Hellboy,
v isto linijo pa bi dejansko lahko uvrstili tudi Bigbyja iz seriala Fables: velikega hudobnega volka, ki v nestabilno človeški podobi dela kot šerif mesta upokojenih pravljičnih likov.
Na splošno bi lahko sklenili, da so se privatni detektivi ob prelomu tisočletja vrnili v precej pošastni obliki, kar pa pravzaprav ni bistven odstop od njihovega izvirnega imidža romantično preklete mešanice angela in demona. Tale dialog iz Hammetovega romana The Continental Op vsebuje že vse nastavke za tovrstno razumevanje lika:
»Zdajle ko si vstopil, sem na lepem zagledala ...«
Obmolknila je.
»Kaj?«
»Pošast. Prijetno pošast, tako, ki jo rad vidiš, kadar si v težavah, toda kljub vsemu pošast, ki v sebi ne nosi nobenih človeških traparij, kakršna je ljubezen, in − kaj pa je? Sem rekla kaj, česar ne bi smela?«
Zato se ne gre čuditi, če prav v zadnjih letih P.I.-je igrajo zavožene zverinice, ki že po zunanji podobi utelešajo izobčence iz človeške vrste: to velja tako za Hipa Flaska in njegove mutantske, od vojn poblaznele kolege iz seriala Elephantmen,
kot za Detectiv Chimpa, ki je kot nekakšna campy, zafrkantska parodija Sherlocka Holmesa, nastal še v šestdesetih, a so ga pred kratkim obudili kot tragičen lik, ki si usodo prepametne živali v človeškem svetu deli z racmanom Howardom in Rocket Racoonom.
Začeli smo torej z opico in končujemo z opico, le da se je vmes iz morilca spremenila v detektiva.
Popolnoma drug hec je, kakopak, izjemno uspešni Blacksad, postavljen v popolnoma živalsko verzijo ameriških petdesetih, kjer se privatni detektiv v telesu črnega mačka sooča z rasizmom, podivjanimi bitniškimi pisatelji in lovom na komuniste.
Blacksad je svetovni hit, ki ga rišeta in pišeta dva Španca, in čeprav je scenarij vsaj zame razmeroma dolgočasen, strip daleč nad vodo drži izjemna, ročno akvarelirana risba šolanca Disneyjevih studiev.
Čeprav moram priznati, da mi je za noir mogoče celo vizualno kar malo preveč kičast.
To pa nas končno pripelje do konca, kjer še vedno nastaja moj in Nejčev prispevek k žanru: strip o žirafjem detektivu v korumpirani savani. Prejšnji dve nadaljevanji lahko preberete tule in tule, spodaj pa sledijo naslednje štiri strani, kjer se Manny sprva prička z bivšimi kolegi gnuji, nato pa se udeleži zanimive debate z levinjo o sprejemljivosti mesožerstva.
Klik na vsako stran kakopak odpre večjo verzijo v novem tabu.
Čisto za konec pa še retorično vprašanje: zakaj je prav noir zadnja leta tako vroč žanr? Odgovor je ob primerjavi s časom njegovega izuma verjetno na dlani: ko so običajni ljudje leta po začetku krize še kar brez keša, medtem ko se vreče denarja premetavajo sem ter tja po spregi med mafijo in oblastjo, ozračje pa smrdi po sovraštvu in negotovi, potencialno katastrofični bodočnosti, je edini lik, s katerim se še lahko poistovetimo, ciničen, hardfakerski individualist, ki ga sistem na koncu sicer vedno zmelje, a vsaj ne more reči, da ni niti poskusil.
Zdravstvujte in se beremo prihodnjič,
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
