Tiskane izdaje
Pogovor na neki popoldanski čajanki, tik preden se je naša mala ekipa veseljakov podala na obisk največjega strip festivala, je pričujočemu piscu postregel z naslednjimi srd vzbujajočimi replikami:
Avtor ilustracij: Izar Lunaček
Tako gre to na Kranjskem. No, ko smo jaz, moj žirafji koscenarist, Nejc, in dolgoletni soborec pri organizaciji šišenskega Stripolisa, Janko, kak teden pozneje uleteli v srednjefrancosko mestece Angouleme na največji salon devete umetnosti, kar jih premore stara celina, je težo tovrstne miselnosti v hipu odpihnil orkan množičnega slavljenja tistega čudovitega medija, ki mu pri nas pravimo strip.
Angouleme je fleten, z gotsko arhitekturo (vključujočo tudi eno najlepših katedral Francije) naphan kraj velikosti, primerljive z Ljubljano. Po poročilih zaslišanih lokalcev je večino leta scena dokaj zaspana, na prelomu iz januarja v februar pa vsako leto prejme proteinsko-poživilni šus, ko v mesto pribuči reci in piši četrt miljona obiskovalcev štiridnevnega festivala risanih trakcev.
O tem, da je strip glavna žila, po kateri v mesto šiba šus lajfa, priča celo trajna urbana oprema: vsaka tretja hiša v centru se baha s freskami likov od Asterixa do Zepa, naokrog se cijazijo busi, poslikani s stripovjem, železniška postaja je kronana s kipom nekega rokabilijevskega lika iz frankofonije, mestni most pa kiti kip Corta Malteseja, zazrtega čez v dilj odtekajoče vodovje.
Fotografije so iz osebnega arhiva Izarja Lunačka
Utrip stripa je bilo čutiti že drveč v mesto po glavni arteriji: na hitrem vlaku iz Pariza je pol potnikov listalo po zvežčičih z oblački; tip, ki je sedel poleg nas, se je izkazal za španskega gastarbajterja na poti podpisovat svoj najnovejši album; punca vrsto pred nami je v angleščino pravkar prevajala tu že nekajkrat omenjenega najslavnejšega francoskega strip blogerja, sicer pa je šla brskat za novimi kandidati za prevod pri njihovi londonski založbi, ki je pred nekaj leti izdala že tu zmagovalnega Winshlussovega Pinnocchia.Z nastanitvijo smo imeli hudo srečo: dovolj zgodnja rezervacija nam je prek airbnbja zagotovila garsonjero v čistem centru, sicer opremljeno z bizarnim naborom verskih ikon in creepy igrač, a le nekaj minut pešhoje od glavnih prizorišč. Naslednjih nekaj dni smo se čez dan prekladali po orjaških šotorih s stojnicami stotih francoskih stripovskih založb: eden je bil posvečen založniškim gigantom, kot so Delcourt, Glenat ali Casterman, drugi pa je zbiral alternativnejšo robo, od največjih art akterjev tipa L'Associacion in Cornelius pa vse do najbolj mikro fenzinčkov.
Najsvetlejši diamanti s štantov so bili tisti, ki so ob zaključku festa prejeli tudi nagrade: tule moram vsekakor omeniti vsaj prejemnika grand prixa, francoski prevod ameriškega Here Richarda McGuierja, ki ga v angleškem izvirniku lahko poberete tudi v naši striparni v Pritličju,
gre pa za fokus na naključnih dvajset kvadratov nekje sredi ZDA skozi razpon nekaj stoletij, kjer se pred našimi očmi na več sto straneh menjajo prizori dnevne sobe iz petdesetih, devetdesetih ali devetnajstega stoletja, a tudi predkolonialne divjine, kamor se še neinvadirani domorodci zatekajo flodrat intimneje kot v vigvamih.
Mene je sicer najbolj na rit vrgel nagrajenec žirije, avtobiografski Carnet de la sante foireuse (Zvezek zasranega zdravja, recimo), kjer risar, animator in grafitar, zvan Pozla, pripoveduje o svoji borbi s Crohnovo boleznijo. Sliši se grozno, zamorjeno in zoprno črevesno tematsko, a je duhovito, pronicljivo in živo. Pozla nas skozi ekspresivne skice, ki jih je sprva delal, da bi pozabil na bolečine po gastrooperacijah, tako potopi v svojo izkušnjo, da občutimo vsak zategnjen šiv, vsako šraufanje na avtobusu in vsako mukoma iz globin telesa potegnjeno drenažo.
Jaz sem si knjigo takoj nabavil, za nefrancosko govoreče med nami pa lahko le molim, da je punca z vlaka prav tu našla kandidata za svoj naslednji prevod.
Še zadnje po mojem izboru omembe vredno delo je prejemnik nagrade za otroški album, Le grand mechant renard (Veliki hudobni lisjak): ta dinamično zrisani špehec pripoveduje basen o brezupno prijaznem lisjaku, ki ga v krvoloka skuša vzgojiti ciničen volk, a mu ga uspe prepričati le, da s farme, od koder ga sicer vedno preženejo nasilne kokoši, uspe ukrasti nekaj jajc ter si vzgojiti lastno perutnino: zvit načrt, ki pa ga kakopak zaplete dejstvo, da se na posinovljene piščančke lisec naveže tako močno, da jih na koncu rešuje pred v hudobiji bolj veščim tovarišem.
Sliši se klišejsko, a je povedano tako očarljivo in s toliko krasnimi majhnimi štosi, ki cikajo na sumljive politične strategije (psa morajo, recimo, kokoši stalno spodbujati, naj opravlja svoj posel protekcije perutnine, ta pa se vedno izvleče z raznimi birokratskimi ukrepi in redelegacijami nalog), da je branje hud užitek tudi za odrasle.
Poleg novih izdaj nam je fest programsko postregel s še nekaj osupljivimi razstavami, pri katerih bi se Jure Mikuž lahko naučil, kako je treba predstaviti opus mojstra devete umetnosti: retrospektivni razobes del Huga Pratta je prek neštetih tabel in skic razčlenil razvijajoče se leitmotive v njegovem magnum opusu, Cortu Malteseju,
razstava, posvečena Morrisu, pa je pregled sedemdesetih let osamljenega kavboja strukturirala s sklopi, posvečenimi specifičnemu kadriranju ter uporabi barv, črnin in simetrij skozi nepreštevne albume seriala Lucky Luke.
Da krasnih ekshibicij Vivesovega evromanga hita Last Man in pregleda življenja in dela L'Associacionovega ustanovitelja JC Menuja niti ne omenjam.
Tako velik festival kljub trudu za vključevanje alternative potrebuje tudi v svojo smer naperjen sredinec: uradni program je tako z off-dodatki začinila vzhajajoča revija Aaarg!,
ki je od ustanovitve v vsega nekaj letih podeseterila svojo naklado, z njo napadla vse francoske kioske in se tako kvalificira kot kandidat za naslednjega revijalnega trendseterja z obrobja po zgledu danes že pomejnstrimljenih Fluide Glacial ali Heavy Metal − aaarg!ovci so s koncerti in odlično razstavo Juliena Loisa zasedli hardrokerski bar Mars −
medtem ko so fenzinarji le lučaj od šotora največjih gigantov postavili svoj Fuck Off Fest in tam čez dan prodajali sitotiskarije, zvečer pa v klubu, prijetno spominjajočem na nesojeno dete Metelkove in Orto bara, organizirali najboljše žure: sem so čez noč počasi pridrli vsi bolj avanturistični avtorji in uredniki.
Izlet v Angouleme je bil, skratka, creme de la merde (topšit). Pogled na večstotisočglave množice zabavnih, pametnih in komunikativnih obiskovalcev (zanimivo, bolj malo fanatikov, gikov in niti enega kosplejerja med njimi, kar se vsaj meni zdi dober znak), ki so skupaj prišli delit svoje navdušenje nad deveto umetnostjo, je vsaj te tri prišleke navdal z dovolj entuziazma, da bomo vero v naš medij lahko širili po skretih in salonih naše nevedne doline še vsaj prihodnje leto. Zakaj skretih? Kar nas je še dodatno navdušilo, je dejstvo, da je strip v Franciji tako usidran del vsakdana, da sta imela oba airbnbja, kjer smo spali, na veceju zloženih več kot ducat albumov za brskanje med pozlanjem.
Če bo kaj tudi iz preboja domačih žiraf na galski trg in to, kakšni bolj osebni heci so med trojko padali na poti tja in nazaj, pa morebiti zveste v prihodnjih nadaljevanjih Müsli in rüsb.
Zdravstvujte dotlej,
Izar
