Tiskane izdaje
Ker po številu malih modrih sharov zaznavam, da so moji zapisi o dejavnostih potomca dobro sprejeti (net je pač milosten do mačk in malčkov), pa tudi mene o tem kar zabava pisati, bom tale blog izjemoma povsem posvetil infantovi poti do moža.
Že v prvem letu mikrobove rasti sem spazil, da ljudje za to golazen radi uporabljajo ime »škratje«, kar se mi je tedaj zdelo precej nerazumljivo. Moj lastni parazit je bil namreč sprva precej bolj podoben kaki žuželčji ličinki, sčasoma je napredoval nekje do mačje in celo pasje stopnje (ko je naokrog lazil po vseh štirih in reči prenašal v ustih), okrog enega leta pa je postal očitno opičji, ko se je občasno kot kak king kong postavljal na zadnje noge, spuščajoč primatske zvoke zmagoslavja.
Te dni, pol leta pozneje, mi je primerjava z bajeslovnimi bitji bolj jasna: dete je počasi za seboj na odstavnem pasu pustilo afne, a še zdaleč ni doseglo polne človeškosti. Racanje ni več opičje, a tudi naše ne, govor je nekje vmes in moram reči, da je trenutno morda res še najboljši opis zanj škrat ali palček: majhna, groteskno prisrčna, komična parodija človeškosti, ki živi v svojem pravljičnem svetu, iz katerega le počasi poganjajo nebotičniki odraslosti − ki ga nekje globoko v sebi še vedno nosimo vsi ter nas vanj na glavo zanese, kadar se nam zahoče odklopa ali ustvarjanja.
Ena reč, ki me pri teh pritlikavcih noro fascinira, je, kako razvijajo jezik. Ko so čisto majceni, z zvoki bolj ali manj izražajo zgolj čustvena stanja in noben glas se ne ponavlja prav ves čas. Pač godejo tja v en dan ali pa rjujejo, a venomer v skledu s trenutnim razpoloženjem.
Nato pa se nekako pri treh mesecih (to je povsem neznanstven opis, pridobljen le iz opazovanja svojega zaroda in zaroda kolegov) pri več dojencih pojavi prav določen, ponavljajoč se glas, ki se glasi »Agu!«. Poznam vsaj tri prijatelje, katerih deca je do te mantre prišla sama, nanjo pa sem naletel tudi v stripu kanadskega potopisca Guya Delisla in sklepam, da je prav od tod izšel mit o dojenčkih kot govorcih gugu jezika.
Agu je vsaj pri moji ličinki pomenil nekakšen prazen, a ponovljiv in jasno določen označevalec, ki ga je pračlovek kak mesec ali dva redno uporabljal za komentar ali poimenovanje raznoraznih fenomenov. Kihnem: agu. Nekaj novega vidim: agu. Udarim se v glavo: agu. Strašno zanimivo.
Potem je ta agu počasi potonil v blato kolektivnega spomina in dete je kot kak startajoči modem ali faks začelo preigravati raznorazne zvoke in se v ponavljanju brezpomenskih zlogov vadilo več mesecev: lalalala, dadadada, babababa, gagagaga, a vse skupaj le kot neko prepevanje, uglaševanje pred naskokom na naslednje pomenske skupke.
To je napočilo okrog enega leta, ko je tedaj že visoko opičje orientirani štrcelj razvil nabor treh ključnih ponovljivih, delno z jezikom odraslih povezanih in delno onomatopejskih besed, praktično izbranih za pokrivanje večine spektra njegovih tedanjih izkustev.
Sveta trojca se je glasila:
Mam − ki pokriva prehranjevalno-oralnougodni del življenja deteca (Rad bi jedel. Jedel bom. Jedel sem. Jem. Dobro je. Tam je hrana.),
Tam − namenjen kazalno-leksikonski aktivnosti (Tam je nekaj. Kaj je to? Kako se temu reče? Daj meni!)
in Bam − ki zajame destruktivno-uživaški segment bebejskega izkustva (Nekaj je padlo! Nekaj je naredilo zvok! Razbilo se je! To bom razbil! Razbijmo to!).
Sveta trojica je, zanimivo, zdaj počasi izzvenela v prid novih, kompleksnejših modemskih brnenj (ta se zdaj glasijo buanajmuglauta, uažafinibuuuuu, ranpagatauaua in slično), ki se občasno spet kristalizirajo v kompleksnejše in odraslemu jeziku bolj podobne, a še vedno onirične sklope tipa nana (banana), pama (panda, slavna otroška porno igralka), dada (čelada) itd., ti pa zadnje čase skozi še bolj kompleksne čebljalne vaje spet napredujejo v spet naprednejše zlogovne zveze.
Zdravstvujte za zdaj,
vaš
Izar
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
