Müsli in rüsbe: Klic Katalonije

Vsaj trikrat na leto se vračam v Barcelono, da si napolnim baterije na tamkajšnji mešanici svaljka in podjetnosti.

Objavljeno
24. maj 2016 10.37
Izar Lunaček
Izar Lunaček

Odkar sem se pred tremi leti preselil iz Barcelone, se vsaj trikrat na leto vračam tja polnit baterije. Najprej sem hodil nazaj z izgovori o konferencah, ki smo jih še kar organizirali vkup z bivšimi sodelavci na Avtonomni univerzi, pa vsled izdaje mojega stripa pri katalonski založbi, zdaj pa − ko faks nima več keša za kongrese in ko je moj urednik žalostno potonil pod gladino krize − romam tja kar brezsramno uživaško.

Vsakič, ko grem, potem semle pišem o tem, zakaj mi je tam tako fino in kaj mi doma manjka, in to vam tudi tokrat ne uide. Že ko sem od železniške postaje pohajkoval navzdol proti mojemu staremu cimrskemu domu, sem začutil neki hecen spokoj in ob poznejši kavi s še eno kranjsko emigrantko ugotavljal, da v Barci prija prav presek svaljka in podjetnosti.

V kaki Lizboni ali na jugu Italije je občutek lušten za počitnice, za živet pa kar nekam preveč lenobno melanholičen: sploh Portugalci dajejo vtis, kot da, zdelani od vročine, žalobno brenkajo svoj fado o saudade na ruševinah nekoč mogočne civilizacije, zgrajene v časih, ko je bilo delo, opravljeno v topli klimi, še dovolj za dominacijo sveta in preden so severnjaki osvojili dovolj kurilne tehnologije, da so v neskončnih zimah lahko nehali zgolj nabirati drva in so nasuli južne brate v produktivnosti. Če tri mesece na leto sploh ne vidiš sonca, pač moraš migati, da ne crkneš od depresije.

 


Od delovne vneme obsedeni severnjaki tako danes gojijo vsaj zame prestresno okolje: v raznih New Yorkih in Londonih je filing, kot da moraš ves čas samo vročično vrteti noge, da se čim prej prebiješ čim više in ne zmrzneš na uličnem vogalu vkup z drugimi odpadki veleturbine. V Barci pa se obe tendenci lepo sestavita: ljudje polni energije brze naokrog, a nekako ležerno, brez nuje in panike; vsi kar naprej nekaj počnejo, se dobivajo in debatirajo, a nobene potrebe ni, da bi pri tem izpljunili najnovejšega zmagovalca svetovnega trga. Luštno je.

In še ena reč, ki mi je v primerjavi s Slovenijo mogoče najbolj všeč: z ljudmi se ni frke na hitro zmenit za večerjo ali pir − v Ljubljani je vsako druženje treba najaviti po ves teden vnaprej, tu pa se vse lepo poklopi tekom enega dneva.

No, na severu je menda še huje: naši imigranti v Nemčiji, kjer se na obisk najaviš 14 dni vnaprej, žalujejo celo za slovensko stopnjo spontanosti.

V Barci tudi urbanizem odraža zdravo ravnovesje migljave metropole in malega mesta: široke ulice, obdane s šestimi nadstropji starega meščanstva, te prijetno izbezajo iz zadušljivosti nizkoraščenih predorov kake stare Ljubljane, a se obenem nikdar ne nagnejo na zastrašujoče bahavo stran z zlatom okičenih pariških avenij. Mesto je dovolj veliko, da premore do ducat karakterno raznolikih barrijev, a je obenem obvladljivo peš in prepihano od vetrov Mediterana. Resno, v enem tednu tam se vsakokrat tako nakuliram, da se mi zdijo vse stvari jasne in neproblematične, da v raju bivam še več mesecev.

Je pa res, da sem tokrat prvič v vseh teh letih vendarle začutil nekaj frustracije nad neučinkovitostjo in pomanjkanjem ambicioznosti, ki se je držala nekaterih mojih sogovornikov na sejmu stripa. Prvič po selitvi se mi je duh od blagodejne klime dovolj pozdravil, da me mika tudi v družbo malo bolj visokoletečih narodov. Mogoče zato zdaj vse stripe bolj ali manj pitcham Francozom, ki so od Špancev sicer neskončno bolj zaprti do invazije tujcev, a premorejo neko mišungo juga in severa, ki ima par gramov več protestantske etike in veselja po osvajanju novih ozemelj.

Žal se v mojem naskoku na svet bandes desinees ni še nič premaknilo, sem pa imel na barcelonskem sejmu par zanimivih pogovorov z uredniki, ki so bili tako raznovrstni, da na koncu komaj še veš, kaj je prav in kaj ne.

Tako gre to. Sčasoma se bo že kaj premaknilo in tu boste prvi izvedeli.

Dotlej pa mi zadostuje, da se kopam v bolj uživaškem polu Katalonije vkup z brati priseljenci z vsega sveta. Ena teh je Marina, moja krasna angleška gostiteljica ob tokratnem obisku, s katero sva imela nebroj smešnih pogovorov, eden izmed katerih je nainspiriral tale ad hoc stripek o slavnih ameriških bonbonih, ki sklepa tokratni zapis.

Andžoj in se beremo prihodnjič.

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.