Müsli in rüsbe: Konjički zatiranih

V tem bljogu sem si vedno želel poročati tudi o zanimivih drobcih z moje knjižne police.

Objavljeno
16. januar 2018 10.29
Izar Lunaček
Izar Lunaček

In ker smo ravno zakoračili v novo leto, mi ta svežina nudi super priliko za en poskus v to smer.

Zadnje čase mi fikcija ne sede. In tako so vse, kar berem, eseji o evoluciji Stephena J. Goulda, zbrani v kar desetih knjigah, iz katerih izbor je pred leti izšel tudi v naši Krtini. Čudovitih miselnih kristalov se v njih kar tare, a tokrat bi vam rad predstavil enega, ki se vrti okrog razvoja konja − vse od majhne gozdne zverinice pa do danes znanega kralja širnih ravnic.

Eden od Gouldovih esejev na to temo se spotakne ob dejstvo, da je prvi konjiček, ki je prilezel iz gozda, v večini šolskih učbenikov opisan kot »približno velikosti foksterierja«.


Ilustracije: Izar Lunaček

se vpraša Gould, ko v nekem članku že stotič natipka znano frazo. In zakaj, zaboga, se je prav ta pasma uveljavila kot vzorčna referenca za proto-ponija? Po kratki raziskavi enega svojih doktorandov možak potuhta, da so živalco sprva primerjali z lisico. Pozneje se ji je kot konkurentka pridružila mačka, dokler več dekad pozneje v dirko ni vstopil slavni kuža in, kot bi mignil, oba tekmeca porazil.

Toda zakaj? Ker je metaforo plasiral eden najvplivnejših evolucionistov sploh ter tako s kopičenjem citatov zlahka prekosil vso konkurenco. In zakaj si je za primerjavo izbral prav foksterierja? Ker se v Angliji s temi psički po gosposko goni lisice. Lovci jahajo na konjih kar s kužki v naročju, pri čemer so bili ti nalašč gojeni v smer podobnosti z velikimi kopitarji. Gentlemanom se je namreč bojda zdelo blazno posrečeno, če po prijezdu do brloga na tla spustijo majhno kopijo konjička, ki lov na zvito zver spelje do bridkega konca.

Špas, kaj? Ampak to je šele zadnja izmed velikih ironij v našem pogledu na kas šimenčka iz hoste. V nekem drugem eseju nam Gould zaupa, da je mož ene najznamenitejših znanstvenic, ruske matematičarke Sofije Kovalevskaje, z ženino slavo poskušal tekmovati prav s prvim natančnim opisom ponijevega progresa. A ko se je z obširno fosilno dokumentacijo odpravil slavit zmago na ameriški kongres, so ga lokalci povozili s še veliko podrobnejšo sliko iste poti. In revež se je moral spraviti z usodo v senci ženinih računov.

Še večji hec se skriva v razlogu za zgrešeno stavo. Konj je v resnici vso dirko pretekel v Ameriki in zato so le tam lahko sestavili celotno štorijo. Fosili, ki jih je preučeval naš Rus, so bili zgolj slepe ulice, občasni ameriški migranti, ki so k nam večkrat prišli poskusit franšizno srečo, a vsakič žalostno propadli.

Toda pazite: Evropejci so imeli zdrav razlog za prepričanje, da se je konj razvil pri nas. Ko je Kolumb našel Ameriko, jih tam namreč niso premogli, pri nas pa jih je jahal vsak bedak. Jap. Zadnji odposlanec ameriške tovarne je pri nas preživel, zavladal ruskim stepam in se dal udomačiti predpotopnemu Evropcu, medtem ko je osnovno firmo v ZDA nekaj izbrisalo z obličja zemlje.

Mnenja, kaj, se že dolgo krešejo, toda neki drug meni ljub evolucio-esejist, Jared Diamond, v slavnem hitu Jeklo, puške in bacili spekulira, da jih je v smrt pognal prav človek. Ko je homo iz Afrike migriral v Evropo, naj bi bil namreč še preslab lovec, ko pa je končno priromal do Amerike kot zadnje postaje na svoji globalni širitvi, je pobijanje soživali že tako osvojil, da konjički niso imeli možnosti.

In tu pride na vrsto še zaključna ironija. Prav zato, ker je bil prednik ameriških staroselcev tako dober lovec − po Diamondovi hipotezi −, se je ob vzponu civilizacije znašel brez živali, ki bi mu vlekle pluge in vozove. In ko so z onkraj morja prijahali naši pradedje, so domačine med drugim tako zlahka premagali tudi, ker so napad vršili s hrbtov bivših malic slednjih.

Krog medcelinskih ironij je tako sklenjen. Konjički so iz gozda pokukali v obljubljeni deželi in na širokih stepah zrasli do sodobnih kolosov. Ljudje so jih zatekli pozno, a kot dobri lovci, in konji so jim podlegli − a ne preden so v Evropo izvozili svoj zadnji, najmočnejši model: ta je pozneje prišel prav ravno dotlej manj sposobnim homotom, čim so se ti okrenili h kulturi.

Izumrli konj se je sčasoma udomačen prišel maščevat svojim lovcem z onkraj luže, potomci njegovih jezdecev pa so v novem svetu prehiteli svoje evropske prednike v opisu njegovega razvoja − in pri tem nehote poskrbeli za nezasenčen ugled ene prvih dam evropske znanosti. Jagodo na vrhu je na koncu dostavila Evropa, ko je v dirki za referenčno žival prvega konjička zmagal prav košček toge, ameriškim novotarijam upirajoče se tradicije starega sveta.

Kakšen špasen pingpong naključnega spodmikanja piedestalov med dvema kontinentoma, kaj? Zgodovina znanosti je lahko res grozno politična, razburljiva in predvsem − zabavna. Ampak to tako in tako že lep čas vemo.

Toliko od mene za danes. Držite se in se beremo prihodnjič, ko morebiti spet zajadram v avtobio vode. Ampak biseri iz pop-scienci blata, upam, še kdaj pridejo na vrsto.

Za zdaj pa zdravstvujte,
I

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.

Po arhivu njegovih blogov lahko brskate TUKAJ.