Müsli in rüsbe: Novo jutro

Ljudje smo bebavi: vedno od dolgčasa preveč otopimo, da bi se spomnili, kako grozljivo je lahko, ko se zavrti spirala kolektivnega uničenja.

Objavljeno
05. januar 2016 09.31
Izar Lunaček
Izar Lunaček

Sonce je vzšlo na leto gospodovo 2016 in mladi dan ne obeta nič dobrega. Morda me tare zimska melanholija, ampak trenutno se mi zdi, da še nikoli ni bilo tako slabo. Odkar sem živ, se izven lokalnih vukojebin (kamor štejem tudi naš balkan) še ni govorilo o vojni.

Saj ne verjamem, da bo kmalu, take reči trajajo, ampak nekako se mi svita, da se pripravlja teren za čez kako desetletje. Najprej mora postati misel na vojno sprejemljiva: vsaj od konca hladne je bilo njeno omenjanje skoraj komično, zdaj pa se mora možnost ljudem par let usedati v zavest, da na koncu klikne le še zadnji košček sestavljanke in ne bo nihče več presenečen nad eksplozijo. Najbolj trapasto je, da tudi njeno omenjanje v tej kolumni prispeva k temu cilju.

Ljudje smo bebavi: vedno od dolgčasa preveč otopimo, da bi se spomnili, kako grozljivo je lahko, ko se vsa infrastruktura vsakdanjih življenj kolektivno poruši.

Včeraj sem, verjemite ali ne, prvič gledal Tarantinove Inglorious Basterds in moram reči, da imam za žanr trasha vedno slabši želodec. Tudi Kill Bill je bil trash, ampak trash v zgodovinskem miljeju vsaj meni vzbuja malo bolj nelagodne občutke. Res je, da Basterds za tiste, ki jih hočejo videti, vsebujejo ogromno samoironičnih elementov, vse do tega, da se naše veselje nad filmom o pobijanju nacistov na tihem primerja z veseljem taistih nacistov, ki v usodnem kinu gledajo Ponos naroda, ampak to pri sadističnem vriskanju nad švicarsko preluknjanim Dolfetom verjetno le redkokoga moti.

Tudi to je ena od reči, ki je ogromno folka glede vojne ne razume: ne zakuha je kopica demoničnih zlikovcev, ki bi se jih dalo na hitro postreliti, pa bi bilo vsega konec. Zakuha jo kolektivna klima, ki ustvari prestol za pošasti in kandidatov za njegovo zasedanje v pravem času zlepa ne zmanjka. Tisto, kar je treba odstraniti, ni ta ali oni bodoči Hitler, ampak samo ozračje, ki generira mesto bodočega Hitlerja: zasede ga lahko skoraj poljuben debil.

Glede na to, da se bo Pahor v kratkem obrnil Na žaru, medtem ko je še deset let nazaj obrambni minister moral odstopiti, ker je na teve kvizu skočil v bazen z milnico; glede na to, da se politik kot tak iz diplomatskega pusherja konstruktivnih vizij vse bolj spreminja v estradnika, ki čeblja populistične fraze in se mu malo smejimo, malo zanj navijamo in ga malo obmetavamo s paradižniki; in glede na to, da so mediji postali vse bolj nerazločljivi od internetnih forumov ali zbirk tvitov, je ozračje za prihod navidez tehtnega bebca, ki ne bo pustil, da se mu kdo smeji, in bo labilne medije znal obrniti sebi v prid, več ko zrelo.

Toda, kot rečeno, na voljo imamo še kakih deset let, morda malo manj, zato dvignimo čaše življenja visoko in jih izpijmo, dokler se še da.

Moja osebna jutra so od svetovnega toliko prijetnejša. Okrog devetih me z vpitjem hej hejev redno prebudi ljubeznivo dete, ki ga nato peljem zajtrkovat razne kaše za mizo. Zadnje mesece je razvil vedenjski vzorec nekakšnega obratnega kraljevega pokuševalca: ob vsakem obroku mora jezik namočiti še v jedi svojih podanikov, da preveri, ali si ni kdo izmed njih nemara privoščil česa okusnejšega.

V vrtec ga pritovorim pozno in ob muzanju tršic, vendar sem zdaj ponosen že, če nama uspe priti pred deseto. Kak teden nazaj se je pankrtek tako polenil, da se je svaljkal tudi do pol enajstih. Ko sem ga en dan poskušal disciplinirati in ga kvišku pognal kako urico prej, je v nedogled trpeče omahoval na tla in v solzah tožil po rjuhah.

Me prav zanima, ali imam z njim res zgolj srečo (on je nima: v lajfu jo odneseš bolje, če si ran duh, tako kot moj ata) ali pa se je entuziazma nad valjanjem po postelji nekako nalezel od mene. Tako kot sem se ga jaz od svoje mame, ki še dandanes, ko večina njenih vrstnikov ob petih zjutraj bolšči v strop spalnice ali peče potice, zjutraj poležava in tudi izven spalnih uric obiskom redno lirično opeva lepote sna.

Spanec je droga, vse nas vleče vase s svojo temno, nezavedno omamo.

Medtem je jutro napočilo tudi v nastajajočem živalskem krimiču. Noč pohotnih opic in razjarjenih zveri je minila, in dva visokorasla gospoda se pomenkujeta o svojih ženah med čakanjem na parni tramvaj.

V tem svetu vse teče bodisi na paro bodisi na banane. Ne vem zakaj, ampak z Nejcem se nama je zdelo, da ne gre drugače.

Če so nam prve tri strani dale zaslutiti temačno strast mesojedcev, za katero s seksom obsedenim afnam, kakršne smo tudi mi, ni mar, a ki bo krojila ritem pričujoče zgodbe, je zdaj čas, da izvemo kaj o našem junaku in odnosu njegove nebotične rase do drugih herbivorjev.

Klik na posamezno ilustracijo vam jo, kot prejšnjič, odpre povečano v novem zavihku. Mi pa se beremo prihodnjič, ko bo detektiv dolgin že drezal v policijsko postajo, kjer za vzdrževanje levjega redu skrbe prodane duše gnujev.

In prišlo bo novo jutro in nov dan. Toda zdaj vam lahko zaželim le: lahko noč.

I

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.