Tiskane izdaje
Za zlasti kočljivo se je ta nestrpnost izkazala v zasebnih odnosih, med katerimi je mogoče najbolj zanimiv primer, ki kombinira punce in nakupe.
Dekle, ki jo bomo tu imenovali B, pred vsako večjo nabavo v nedogled prečesava vse možnosti doma in na tujem, bere recenzije, se posvetuje s strokovnjaki in oža kandidatne liste. Ko odločitev naposled sprejme, je vedno vsaj delno napačna, ker, jebi ga, ideal je pač ideal.
Punca s psevdonimom X tudi pri manjših nakupih izbira med dvema opcijama in se na koncu pogosto ne odloči za nobeno. Vedno znova se vrača v štacuno, pestuje želene predmete, in ko že nese enega na blagajno, si premisli, ga zamenja, gre spet v vrsto in naposled prhne iz obrata brez robe.
Punca pod črko M si razkošje izbire jemlje predvsem za šanki in v krčmah. Prečesava stotere pijače in sladoledne okuse, študira menije in zaslišuje natakarje o podrobnostih tega ali onega živila v ponudbi. Sklep naposled pade, a nanj lahko čakaš tudi pol ure.
Pred kakim mesecem sem z X in M gol kot dojenec stal v ledeni vodi Iškega vintgarja. Nagi smo bili iz nedolžnega nudl-odpora do mrzlih kopalk, a ta okolnost je debati vdahnila kontrastna odtenka smešnosti in globine.
Beseda je nanesla na moj ta ali oni izbruh ob dolgem odločanju B, ko sta M in X rekli:
in se brž zarotili v družen napad na naravni odločevalni tok kratečega nacija.
Poskušaje zatreti navezo v kali sem brž poudaril, da gre pri vsaki od treh za zelo različne vzgibe odloga odločitve in mansplainal (kot sta rekli M in X, kar je bil za tičarja na potočnem kamnu primeren izraz), da B sklep odlaga v visokoleteči želji sprejeti najboljšega možnega, ki pa se z vsakim novim podatkom vsaj meni zdi dlje,
X je kot še najhvaležnejša sprejemnica mojih izpadov že pred časom ugotovila, da nakup odlaga iz fiksne ideje, da si robe ne sme privoščiti. Če se B vzpenja k izmuzljivemu idealu, ga ima X pred nosom, a ji sledi osebne ekonomske zgodovine na duši ne dado poseči po njem.
M je tu kot svoj vir zavlačevanja odločitve brž navedla željo čim dlje vztrajati v iluziji možnosti, da bi lahko imela vse. Iskanje idealnega drinka je le izgovor za potop v razkošje, ki je na voljo − izbira, s katero izplava, pa naključen, nujen konec kopeli, ki je vedno le okej zato, ker pač ni še vse drugo hkrati.
Ob vsej tej goloti mi ni preostalo drugega kot priznati, da v časih krize trpim za najhujšo obliko odločevalnega dedloka, ki bodisi nima nobenega cilja − ne askeze, ne razkošja in ne ideala − ali pa kar vse tri hkrati. Vsakih par let, kadar dlje časa ne vem, kam bi s sabo, se mi namreč med bližanjem mimoidočim godi sledeča mikrodrama:
in tako do naslednjega sprehajalca. Gužve so sploh špas.
Med eno teh dob sem bival v Barceloni in moj cimer, mehiški doktor nevrologije, mi je povedal, da imamo
Ne jamčim znanstvene točnosti: to je spominsko filtriran, preveden citat izpred let. Ampak če je v naših glavah res taka mašina, smo očitno vsi nagnjeni k njenemu občasnemu sabotiranju iz strahu, užitka ali težnje po idealu.
S svojo družabno nadležno tendenco po sekanju gordijskih vozlov sem dosegel že par fajn reči: če drugega ne, sem vsem dvomljivcem in komplikatorjem v fris organiziral strip večere, štacune, festivale in šport za nešportne.
To je fajn. Ampak med tistim mrzlim, golim kramljanjem v vintgarju me je prešinilo, da taka ihta − nemara pri vseh efektivnih odločevalcih − izvira iz nadkompenzacije.
Kdor krepko brede čez vodo, morda ve, da bi ga ob postanku za tehtanje opcij njihov tok odnesel s seboj. Nekatere nimfe znajo, po drugi strani, v njem stati, kot da se jih to ne tiče.
Šibam proč, da me ne odplakne. Ko pridem na drugo stran, ponavadi izgleda kar kul.
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
