Müsli in rüsbe: Ohlajena nočna mora, drugi del

Kdor je prebral zapis izpred dveh tednov, ve, da Amerika do mene ni bila usmiljena. A ni bilo vse črno.

sre, 16.08.2017, 12:00

Tu je selekcija pozitivne produkcije, do katere se mi je nekako uspelo dokopati med vso superherojsko šaro komikona.

Medtem ko so namaškarani spaki lezli iz svojih spalnih vreč po dolgi noči čakanja na tiskovno konferenco igralcev iz, recimo, westworlda, sem sam iskal redke sobe, v katerih so svoja dela predstavljali resni mojstri stripa.

Tako sem sedel, denimo, na krasni konferenci, kjer sta o svojem novem albumu govorila Brigitte Findakly in Lewis Trondheim. Zadnji je legenda frankofonskega stripa in, skupaj s Sfarjem, avtor čudovitega mednarodnega hita Dungeon (v Fibrini izdaji znanega kot Tvrđa), tokrat pa je pomagal spisati in je zrisal ženine spomine na otroštvo v Iraku.

Zakonca sta furala krasno medsebojno hecanje, ob katerem so ameriške hostese samo zbegano zardevale in se spogledovale.

Še v drugi sobi sem lahko spremljal debato o avtorskem stripu vobče, kjer je sedel, recimo, Box Brown, avtor strip-dokumentarcev o nastanku tetrisa in življenju legende ameriške rokoborbe, Velikanu Andreju, trenutno pa dela na biografski knjigi o Andyju Kaufmanu.

Pa špasni Bob Sikoryak, lavričevsko mojstrski oponašalec tujih slogov, ki pripravlja že drugo knjigo svojih predelav knjižnih klasik v slogu klasikov ameriškega stripa.

In krasno obsceni, zapohani travestit Simon Hanselman, ki pri Fantagraphicsu objavlja serijo Megahex

(vse tri reči lahko, mmgrd, kupite tudi v naši pritlični striparni, kamor kanimo omenjene avtorje v kratkem povabiti tudi na kak skype klepet).

In spet drugje sem lahko poslušal senilne legende zlate in srebrne dobe ameriškega mejnstrima, ki so obujali spomine na kar dve orjaški legendi, ki bi letos dopolnili sto let: Jacka Kirbyja (verjetno najbolj vplivnega superherojskega risarja, ki je v šestdesetih skupaj s Stanom Leejem ustvaril kup Marvelovih junakov in ki ga Ameri iz meni sicer rahlo obskurnih razlogov prav po božje častijo).

In, zame zanimiveje, Willa Eisnerja, ki je po mladosti v noirovskih, formalno inovativnih zgodbah o Spiritu na stara leta izumil grafični roman in kikštartal stripovsko teorijo.

Eisner je svoje ime dal tudi vsakoletnim stripovskim nagradam, ki se podeljujejo prav na Comic conu. Kakopak sem šel, in čeprav se je bilo malo žalostno ozirati po precej prazni dvorani za menoj, je bilo krasno videti to parado nominirancev in podeljevalcev, vseh s špasnimi šalami v rokavih in obutimi spomini na kake legendarne starčke, ki jim je komisija podelila častni vsrk v Stripa Hale Slave.

Med bolj luštkanimi je bil prisrčno senilni podeljevalec Sergio Aragones prastar mehiški avtor, ki še vedno vsak mesec riše karikature za revijo Mad ,

ko je drugemu za drugim podelil vstop v omenjeno Halo bratoma Hernandez, srednjeletnima risarjema serije Love and Rockets, tadva pa sta se med seboj žokala in dražila, kdo je kaj dobil prej.

Lušten večer, skratka, ki pa ga je malo skvaril en aspekt. Kar pri par kategorijah si imel občutek, da je izbiro nagrajencev usmerjala ameriška politično korektna želja po promociji »raznolikosti«. Tako je največ nagrad pobrala ženska risarka z res kičastim slogom, največ apgrejdancev v halo je bilo latino porekla in tako eni kot drugi so v svojih govorih poudarjali, kako upajo, da bo njih zgled opogumil druge predstavnike njihove skupine, da si bodo »upali sanjati in biti vse, kar lahko so« , dve večji nagradi pa sta pri očitno kvalitetnejših konkurentih pobrali zbirka stripov o gibanju LGBT (Love is Love, od moje lastne založbe)

in monografija o ženskih superjunakinjah (spol, moč, reprezentacija, se je glasil bombastični podnaslov slednje),

in to ob skorajda navijaškem vzklikanju publike, ki si je očitno domišljala, da je bil pravkar storjen še en majhen korak v smeri »opolnomočenja« manjšin v ZDA.

Vse lepo in prav, če se vse skupaj ne bi zdelo kot navaden pesek v oči. Je zastopanost ranljivih skupin med avtorji (in predvsem junaki! Najbolj razvpito serijo o črnskih pravicah sta spisala dva belca, najbolj brano dekliško pa tip) res kak dosežek, če družbena struktura ostaja enako sovražna do družbene mobilnosti kot prej? V Ameriki niti ne vem za tako bran primer emigrantske literature, kot so francoski že omenjeni Findaklyjin memoar ali bolj znani Persepolis Marjane Satrapi, kaj šele da bi jih večino spisale ženske.

Mogoče bi Amerom prihodnjič koristil kak strip o prednosti univerzalnih socialnih mrež in daljše porodniške, pa ne bi bilo treba več žrtvovati kvalitete v imenu vzorčnih nagrad etničnim in spolnim manjšinam ob woo-woo-woo-janju občinstva, ki se na podpisovanje taistih albumov kakopak na koncu sploh ne pojavi. Too busy cosplaying. Lol.

Hecna dežela je to.

Držite se in do naslednjič,

Izar

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.


Po Izarjevih müslih in rüsbah lahko brskate TUKAJ.

Prijavi sovražni govor