Tiskane izdaje
Ves minuli teden sem preživel na jugu Kalifornije, na svetovno znanem sandieškem comic conu, največjem ameriškem festivalu stripa in druge popularne kulture, podpisujoč ameriško izdajo moje in Nejčeve žirafje kriminalke. In izkušnja je bila, milo rečeno, hecna.
Prvo slutnjo bodoče tesnobe sem fasal že na letalu, ko ameriška sopotnica z mano ni hotela izmenjati niti par besed, kot bi bila navodila, naj ob povpraševanju vedno zvišamo ceno ponudbe, močnejša od osnovne človeške želje po socializaciji.
Recept se je v Kaliforniji le še stopnjeval. Karneval paradirajočih preoblečencev se mi je, čeprav to pač ni moja strip scena, zdel zabaven, a kaj ko oni očitno niso delili podobnega mnenja o meni.
Uredniki za mizami niso bili dosti boljši in so me ob predlogih za pogovor odpravljali z ledenimi smehljaji.
Ko sem se, misleč da bržčas praskam po vratih izven svoje lige, spustil med samozaložnike, so me tam kot kake bližnjevzhodne branjevke napadli pedlerji po ene grozne izdaje izpod lastnega peresa.
Vtis je bil, kot da v tej deželi z ljudmi ni možno govoriti na enaki ravni. V vsakem odnosu si bodisi berač bodisi se beračev otepaš. Čim si ena od obeh strank v odnosu želi nekaj, kar druga ima, neenakost v hipu eskalira do zadrege vzbujajočega absurda. In vsi se brez najmanjše vesti čez trupla vlečejo gor ter brcajo navzdol, saj so ziher, da le to zagotavlja prodor le najboljših.
Edini ubežniki s peklenske lestve so blazni brezdomci, ki v lužah lastnega scanja rjove na uličnih vogalih. Na ta edini javni prostor sem, ker klopc in parkov tukaj ni, hodil kadit in delit čike tudi sam.
Lažem. Še eni imuni na pritisk vzpona in brc dol so. Nekateri čisto na vrhu so kdaj pa kdaj ljubeznivi do onih z dna, ker jih pač ne ogrožamo. Zato mi je lahko lani v Barceloni roko ponudil direktor četrte največje stripovske založbe in zato me je tokrat pod krilo vzel nek starosta ameriških agentov, ki je edini blagovolil sploh pogledati mojo mapo.
Ipak, zadnji dan mojega dopusta je bil že prav komično posejan z napadi belih krvničk na tujek v sistemu. Prisežem, da sta samo v zadnjih dveh urah, preden sem se odpeljal na letališče, do mene neodvisno stopila dva lokalna otroka in mi rekla
In še finalni okrasek: šofer letališkega busa je bil isti kot na dan mojega prihoda. Prepoznal me je in me peljal zastonj, vso pot prijazno debatirajoč o japonskem šundu, kot bi dejstvo, da me je kolektivno telo Amerikane končno spravilo v izhodni kanal, zdaj dopuščalo ljubeznivost poslednjega spremljevalca do vrat.
Do takrat bodite fino in se ne spremenite v Američane.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
Po Izarjevih müslih in rüsbah lahko brskate TUKAJ.
