Müsli in rüsbe: Otroški program

Iskren moram biti: nisem fen sodobnih risank. Ena od zadev, ki sem se je najbolj bal, ko sem čakal, da dete prileze izpod srca, je bilo, kako bom prenašal njegovo veselje nad podebiljenim otroškim programom sodobnih dni.

Ilustracije: Izar Lunaček

Frendi mi pravijo, da idealiziram intertejnment lastnega otroštva. Ampak poglejmo si razlike med priljubljenimi animiranimi smešnicami naše in sedanje dobe, recimo palčkom Smukom ali maksipsom Fikom in pujso Pepo ali vlakcem Tomažem. Vidite še kakšno razliko, razen tega, da prvi dve izvirata iz vzhodnega, drugi dve pa zahodnega bloka?

Vam jaz povem: Smuk in Fik sta bili fantazijski risanki, junaki katerih so nagajivo kršili pravila fizike in lepega vedenja, a sta na koncu le izzveneli v poanto obče srčnosti. Pepa in Tomažek pa živita v banalnem svetu vsakdnjih težav, kjer se na koncu naučita moralistične poante, uporabne za konformno preživetje.

Vem, obstajajo tudi domišljijske risanke za večje frocovje, ki začne že samo narekovati potrošnjo, celo na pretek jih je. Ampak zdi se, kot da bi nam nekam ušel ta vmesni prostor preseka fantazije in človečnosti, ki ga zastopata Smuk in Fik. Kot bi obstajalo le totalno prilagajanje družbenim pravilom in pobeg v svet brez vsakih pravil na drugi strani.

Sliši se kot diagnoza današnjega časa tudi na ravni odraslih, kjer nam trobijo, da je treba biti realističen, sprejeti pravila darvinističnega trga in se ne zatekati v sanjave utopije, po drugi strani pa nam sestradanim domišljije na tem istem trgu za mastne denarce prodajajo infantilne svetove raznih hobitov in marvelov? Mogoče pa res.

Pujsa Pepa je vsaj meni zgolj dolgočasna, Tomažek pa je, če mu prisluhnete, resno grozljiv. Pazite premiso: na izoliranem otočku živi četica lokomotiv, ki se v osnovi vedejo kot otroci, a obenem ves dan trdo dela, po snegu, dežju in vročini, za šefa železnic, odetega v klasični kostum kapitalistov iz 19. stoletja: frak, cilinder in debela plast špeha.

 

 

Vlakci s svojo igrivostjo v vsaki epizodi začasno pohabijo delovni proces in povzročijo težave šefu, a jih nato z nadurami brž odpravijo in se pohvaljeni odpravijo spat v odprto garažo, ki spominja na s pogradi opremljene sobane kakih dickensovskih sirotišnic, tam pa se šepetaje pogovarjajo o lekcijah minulega dne.

Ugotovi Tomažek po tem, ko je njegovo nepremišljeno tekmovanje v moči z lokalnim žerjavom povzročilo škodo na obeh napravah.

Spet v drugi epizodi mehanično dete odkrije veselje v špricanju prijateljev ob vožnji skozi luže. Vse je okej, dokler ne poškropi vagonov, ki nosijo moko in jagode za popoldansko čajanko gospodarjev in Tomažku šele po divji vožnji po vsem otoku uspe pomiriti šefe z dostavo novih dobrin. Debeluhi se nazadnje zgolj ob manjši zamudi usedejo h kolačkom, Tomažek pa na poti v garažo premaga skušnjavo, da bi zapeljal v še eno lužo, pa čeprav ni v bližini nobenega drugega vlaka in ima končno voljno po dnevu dela.

Okej, boste rekli, skrajno bizarno in sumljivo dehteče po vzgoji ponižnih delavcev, ampak saj tvoj froc ja vsega tega še ne šteka in Tomažka gleda le, ker mu dogajajo vsi tisti puhajoči, drveči, tovore dvigajoči in hupajoči stroji. Točno to, ampak, prvič, sčasoma bo vse razumel, in finta je ravno v tem, da ti lekcija zleze pod kožo, še preden se je zaveš kot česa čudnega. In drugič, ko vriska nad moralističnimi vlakci, mi gre mali nehote na živce že zato, ker vem, kakšne debilane čebljajo njegovi idoli.

V končni instanci, skratka, se mi zdi pomembno predvsem, da se imava s frockom skupaj luštno, ko gledava otroške reči. Otroški program mora nekaj dati tudi odraslemu, ki dete spremlja, saj sicer le naveličan čaka, da bo reči konec in zavija z očmi nad okusom svojega potomca.

Risanke, ki jih lahko pretrpi tudi starš, pa se mi zdijo pomembne še iz enega razloga. Ker so v njih nekateri momenti pomežiki starejši publiki, bo dete opazilo, da njegov roditelj dojema raven štorije, ki njemu ni dostopna. In jasno mu bo, da je še majhen; da se mora še veliko naučiti; da starš ve več in da mu je stremeti, da tudi sam nekoč prileze na ta nivo.

Program, ki je zbit povsem na njegovo raven, otrokcu vsaj delno sporoča: tvoj mali, še podebiljeni svet je povsem zadosten; zanj smo pripravili poseben program, posebno pohištvo in poseben jezik. Ni ti treba hiteti v trapasto kompleksni svet odraslih niti njim pustiti, da uživajo v njega sladkobah, kot je žvaljenje, branje časopisov ali kuhanje, saj je vse to pravzaprav rahlo brez veze: flegma jih lahko kadarkoli zvlečeš v svoj krasni univerzumček, ki je tako in tako superioren.

In če poanto spet razširim še na na videz odrasle loge, gre za nekaj podobnega tudi pri retardaciji teve programa v neotroških regijah. Če reality showi vsepovsod izrinjajo bolj pametne in boljšanju publike namenjene oddaje − če folku kar naprej daješ le to, »kar hočejo« in kar lahko razumejo s čim manj napora, se jim bo vsak malo bolj intelektualno ali čustveno kompleksen program toliko prej zazdel ne prilika za osebno rast, ampak zgolj ohol prispevek iz dolgočasnega in vase zaprtega sveta »elit«, ki nimajo s pristnim svetom pred ekranom reality showa ždečega delavca nobene zveze več.

Dovolj za danes, drugič beremo dalje,

pa lahko noč,

Izar

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.