Tiskane izdaje
Moj lasten froc je tako v zadnjih mesecih razvil bizarno navado, ki mi žgečka interes prav zaradi njene absurdne specifičnost. Sem jo beležim v poskusu vsaj delno univerzalizirati njen draž, obenem pa si jo vžgati v spomin za svoja in njegova stara leta.
Špil se otvori takole:
In tako ad infinitum.
Fakin bizarno. Po mojem mora imeti neko vezo z učenjem razumevanja in izpolnjevanja navodil: tudi smeti v ločene odpadke ta golazen strašno rada nosi. Ne vem pa, zakaj je vse te usluge treba delati ravno največji slovenski zveri. Ampak res je, da deca veliko raje sledi ukazom nekih lutk in igrač kot steršev. Personificirana očetova roka, skratka, je deležna neznansko večjega upoštevanja kot oče.
Kakorkoli že, kar mi je pri vsem skupaj najbolj všeč je to, da sem lahko cel špil pri miru na kavču. Plus, če se zmatram, lahko medvedka zastopa kdorkoli s prsti.
No, ja. Ampak tole vam povem: ko se bo cela generacija v en glas igrala nidža želve ali družno brcala migrante, nam bo še žal za tele čudne krhke svetke.
Basta za dons, deca. Pejte spat.
Do naslednjič,
I
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
