Tiskane izdaje
Pofestivalsko življenje je bistveno manj razburljivo, a kljub temu postreže z marsikatero banalno zanimivostjo. Kot reče Stuart Lee na enem bolj znanih nastopov: »Nič nimam: vozim se naokrog, skrbim za otroke, nič nimam,« a kljub temu iz žepa potegne krasen desetminutni skeč o visečih pragozdnih mostovih v Scooby Dooju. (Njega se izplača gledati, mimogrede, celotni Carpet Remnant World je izvrstna predstava, da o temle monologu o prekletih emigrantih sploh ne govorim).
Otrok je na mojo vrnitev iz tujine reagiral precej hecno. Sprva me je bil strašno vesel, nato pa se je odločil dobrodošlico razširiti na več kot enotedensko zbujanje sredi noči, da bi preveril, ali sem še tam. To je bilo videti približno takole:
In tako ene petkrat zapored.
Na neki točki sem si rekel, pa mu dajmo nadoknaditi bližino, in ga izjemoma vzel k nama v posteljo, a naju je le gledal in božal, nato pa zlezel na tla in ostanek noči prespal na parketu.
Ilustracije Izar Lunaček
Ko je kljub nežnosti tudi čez dan postal strašansko težek in lepljiv, je reč počasi že spominjala na tisto, ko hodiš s kako bolj otročjo žensko (da ne bom seksističen: tudi punce imajo ziher enake izkušnje z infantilnimi tipi), ki ti kar naprej nekaj zameri in čim več ji poskušaš dati, tem več od tebe zahteva.
Na koncu sva z dekletom reč kar presekala in se začela obnašati normalno, dete spet dajati v občasno, tudi čeznočno varstvo k starim staršem in začuda se je v nekaj dneh povsem popravil.
V dilanju z otroškostjo je treba kar naprej iskati pravo razmerje med pozornostjo in ignoranco, in to velja za manifestacije infantilnosti tudi na ravni partnerstva ali celo upravljanja države.
Verjetno je to tudi recept, kako na njihovo mesto postaviti te dni zloglasne Šenčurce. Ne:
Ampak:
V odnosu do države smo v neki meri vsi otročki: treba je poskrbeti za nas, ampak nam omogočiti lasten razvoj, nas do neke mere poslušati, ampak nam tudi postaviti meje, če hočemo preveč in soditi acting out ne po svoji vsebini, ampak kot simptom nečesa drugega, kar je šlo pri oskrbi narobe.
Sicer spet precej rišem: nastale so še nove tri strani žirafjega detektiva, tokrat o soočenju našega junaka z najbolj grozljivim likom doslej − očetom podebiljenega hipa iz prejšnjega nadaljevanja.
(Mimogrede, s klikom na ilustracijo se vam razpre večja sličica)
Iz Francije za zdaj tudi od najbolj obetavnih interesentov še ni glasu, ampak boste prvi izvedeli, če se kje kaj premakne, tale strip pa bo, madoniš, končan ne glede na vse zapreke, to vam obljubim.
Pri branju se še kar prebijam čez zaloge, ki nama jih je z Nejcem podarila neskončno prijazna Delcourtova urednica − zdaj sem sredi šestega zvezka bloga Tu mourras moins bête (Umrl boš manj butast), ki skozi naravnost grdo, charliehebdojevsko risbo, ki pa se ti sčasoma zelo prikupi, v odgovor na pisma bralcev znanstveno razlaga zagate sveta od seksa dinozavrov do težav z lulanjem na javnih vecejih.
Strip riše Marion Montaigne, glavni lik pa je Professeur Moustache (profesor Brkonja), nezakonska hči Alberta Einsteina s, kakopak, brki. Pred kratkim so reč pretvorili tudi v risanko, ki odlično animira risarsko maniro avtorice.
Od teveja se trenutno prebijam čez prvo sezono angleške serije Peaky Blinders, ki se dogaja v istem času kot Downton Abby, a na točno nasprotnem polu družbe in nasproti postavi rahlo vojno poblaznelega, hladno poslovnega vodje birminghamske tolpe v interpretaciji Cilliana Murphyja in radikalno purgatoričnega policijskega inšpektorja, ki ga krasno igra Sam Neil.
Reč je polna klišejev (skregana najboljša prijatelja iz otroštva, med katera pride sestra od enega, superkul gangster in pojoča kelnerca itd.), a tako lepo žanrsko sešita, da jo je užitek gledati.
In še za konec: v soboto smo v striparni Pritličje odprli prvo letošnjo strip razstavo. Svoja dela je na ogled postavil mlad, a izjemno obetaven avtor po imenu Rok Kleva Ivančič, ki je pravkar dokončal svoj stripovski prvenec, rahlo grozljivo, a obenem prisrčno štorijo o plišastem slončku po imenu Milo, ki ga v življenje prikličejo sanje neke sirote. Ta cel sirotni del (ki ga na srečo ni veliko) je malo prepocukran, ampak risba je pa tako dobra in pripoved tako gladko teče, da manjše cake v zgodbi zlahka oprostimo in se veselimo bolj narativno zbrušenega naslednjega projekta.
Pridite pogledat: sloni bodo v kavarni poleg ljubljanske mestne hiše viseli dober mesec.
To naj bo za zdaj vse: prihodnjič fašete le dozo stripovja, ker bom sam s familijo kečal braun boju v Braziliji, si pa zato lahko obetate toliko zanimivejša poročila s poti ob naši vrnitvi.
Berite dobre stripe in bodite pametno otročji ter zdravstvujte še naprej,
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
