Tiskane izdaje
Bizarni podnaslov te epizode bljoga je nastal takoj, ko sta Janko in Nejc - prvi moj sozarotnik pri šišenskem Stripolisu in pritlični striparni, drugi pa pri še kalečem poskusu mednarodne kariere - prejšnjo sredo popnila prtljažnik starega rdečega pežoja za vstop moje praške prtljage: odpravljali smo se na enega v prgišču nastopov prve evropske turneje Louisa CK-ja.
Prvi osnutek slogana se je sicer glasil Trije tipi za tri dni, a še preden je Nejc dobro zmanevriral iz labirinta savskih garaž, se je že nezadržno preobrazil v zgornji umotvor, vkup z načrti za obsežno marketinško kampanjo tromožnega eskort-servisa za punce, ki se nimajo s kom crkljati, kadar jih spremljevalci med mesečno žehto pustijo na cedilu.
Ne sprašujte, večina vožnje je stregla s še bolj debilnimi heci, a mi je na vašo srečo crknil app za zapiske na mobiju.
Janko v Pragi še ni bil, mene je po Švejkovih gostilnah pred dvajsetimi leti vlekla legendarna bežigrajska umetnostna zgodovinarka, Nejc pa od svojega češkega študija tam visi napol stalno, tako da je bil odličen vodič, da rihtača placev za spat niti ne omenjam.
Prvih par dni smo stanovali na Letni, obrečni soseski pod plečnikovsko predelanim praškim gradom, polni obskurno šarmantnih beznic in vietnamskih restavracij (prebivalci dežele omogočevalke ameriških hipi-pacifistov so se v bratsko evropsko državo množično priselili tekom družnega komunističnega eksperimenta in danes kuhajo ene bojda najboljših pfojev izven Indokine), v ikejasto predelanem staromeščanskem fletu, privatizacijski dedovini sodobnega češkega japi-para, ki sta tačas počivala od IT in pravniških džobov v na novo kupljenem vikendu na podeželju. Postmoderno multikulti mač? Ano.
Murphyjev zakon je hotel, da smo med letensko fazo popivali v centru, medtem ko so nas na žure češkega HBO-ja in balkanske koncerte festivala v s cirkuški šotori posejanem podgrajskem parku pričeli vabiti šele, ko smo se preselili v center, v flet ene izmed dveh Slovenk, ki sta pred invazijo sorojakov pobegnili k fantoma. Zanimivo je, da sta bila oba priležnika bradata, čeprav je bil eden grški hipster, drugi pa razdedinjen perzijski princ. Lamberseksualci so povsem pohabili posebnost imidža pripadnikov iranske kraljevine, je pa res, da je slačenje na letališču zdaj morda bolj enakomerno porazdeljeno.
V poskusu prizemljitve po vsem tem meštranju v lebdeče štrene globalizacije smo oba osrednja večera riti treščili na zripsan furnir neudobnih stolov neke navidez tipične praške gostilne z menijem svinjskih krač, neskončnih spiskov klobas in hecno pripravljenih smrdečih sirov, a se je hitro izkazalo, da gre za verigo lokalov (z ironično preprostim imenom Lockal), ki socialistično robo rešuje pozabe v skladiščih, da bi preteklost pocukrano in konzervirano prodala novim, nad citati navdušenim generacijam.
Sliši se bedno, a je v resnici super: železna zavesa je podmazana in dizajnersko rjasta videti precej bolje kot ob generalki svojega šova, hrana, ki jo nosi na oder, pa je še vedno pregrešno nezdrava.
Eden od mladočehov nam je ob večerji povedal, da njegovi rojaki vsled masti in soli svojih obedov vodijo v svetovni statistiki raka na črevesju in da se imajo le zgoraj opisani invaziji azijske kulinarike zahvaliti, da stanje ni še slabše. Ko smo ga pobarali, če kljub temu kdaj poseže po delikatesah, kot je »pivny sir« - pri čemer smo le stežka skrili grimase ob spominu na degustacijo tega zlodehtečega tapasa -, se nam je le smejal, nato pa (kot pozneje še par drugih anketirancev) s povešenimi očmi priznal, da prepogosto.
Za tiste, ki od češke hrane poznate le - kot donedavna jaz - knedle in golaže, naj povem, da gre za kralja kolekcije sirnih prigrizkov v praških pivnicah. Medtem ko sta prva dva - nakladany hermelin in olomotske tvaružky - zgolj nenavadna, a v bistvu okusna (eden je okrogel hlebček brieja, zbezan iz večmesečne oljne pace in z bratom spojen v sendvič, nadevan z mešanico dušenih čilijev in čebule, drugi pa pohan kolutek manj plemiško prefinjeno perverzno in bolj kmečko smrdeče verzije kamemberja), je pivsky sir resničen preskus meja človeških sposobnosti ritja po gravžu.
Res, razni hagisi in pražene kobilice se lahko mirno skrijejo, ko kelner predte poči krožnik nečesa, kar je videti kot umešana jajca, a se izkaže za s koščki surove čebule prepredeno zmes v pivu fermentiranega sira, čigar duh le od daleč spominja na klasične francoske provokacije, v prvem planu pa na mešanico smetišča, gnojiv in čiste zlobe.
Z Jankotom sva po Nejčevemu begu od mize, skozi vrata in nekam v smer zadnje postaje rdeče linije metroja iz čiste ihte uspela pomlatiti skoraj ves krožnik. Kot večina boleče strašnih živil te tudi pivny sir po vsakem mukoma pogoltnjenem grižljaju, ko se naposled prebiješ skozi zadnjo glasno zakletev, da česa takega nikdar več ne spustiš v hram svojega telesa, prisili, da brž pikneš še en košček - deloma v nejeveri, da kaj takega lahko obstaja, deloma iz mazohizma, ki nas je kot deco silil, da smo jezike tlačili v baterijski kontakt tv daljinca, in deloma v skoraj verski vnemi, da hudiča enkrat za vselej spraviš s sveta in človeštvo rešiš pred njegovim peklenskim dehtenjem.
Oddih ob zmagi nad sovragom ni bil dolgoživ, saj naju je na svoj boj proti poginu opominjal še ves večer ob vsakem podrtem kupčku, naslednji dan na vece školjki (le satan lahko s svojim smradom povozi in v amaterja poniža tradicionalnega kralja smradu, kakec) in celo med vožnjo nazaj vsakokrat, kadar je pežo švignil mimo dodobra fertiliziranega avstrijskega polja.
Zli ferment je zavdal tudi temu zapisu, zato naj za danes z njim končam in pred okužbo rešim hece z nastopa vladarja monokomike, ki si jih smete obetati prihodnjič.
Ostanite dotlej zdravi, lačni in dišeči,
vaš
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
