Müsli in rüsbe: Prazno gnezdo

Največji kruteži so večinoma bebci, ki se palijo na reči, ob katerih se meni obrača želodec. Njih prask si ne jemljem k srcu.

Objavljeno
27. marec 2017 20.08
Izar Lunaček
Izar Lunaček

Pred par tedni sem oznanil počivanje na lovorikah po zaključku žirafje kriminalke. Malo sem se uštel. Lovorike je treba mukoma zbirati vkup po zakotjih spleta, nekatere od njih so trnove, in kot princeska na zrnu graha za ublažitev vsake od njih rabim na tone mehkih, da se usnujem.

Ene reči človeka res pobožajo. Tale odziv ene najstarejših stripokritiških revij v Ameriki, Comics Journala, ki ga verno prebiram že od najstniških let, je del jako dobro. Tudi tale pisec je fino dojel, kam z Nejcem moliva tace.

Je pa res, da je zdaj zunaj prva cifra, kjer sem prvič delal v tandemu, prvič preskušal pero v stripu in se prvič učil stripovskih barv. Po štirih epizodah, skozi katere se je kvaliteta izdelka vsevdilj boljšala, me tako vsaka grbina v začetni štoriji malo zaboli, in čim jo kdo opazi, me je sram kot devico.

Največji kruteži so tako in tako večinoma bebci, ki se palijo na reči, ob katerih se meni obrača želodec, tako da si njih prask ne bi smel jemati k srcu. Vseeno pa je težko opazovati celo gručo afen, ki na kose trgajo tvojo najljubšo igračo, pa če se še tako zavedaš, da reve ne morejo drugače.

Pač. Izpostavljenost veliki publiki, po kateri sem hlepel, s seboj prinaša dobro in tisto manj dobro. Brez polnih kletk opic ne bi mogel uživati niti v fenartu z instiča ali fotkah branja stripa ob pevu.


Brez bebavih orangov ne bi bilo ne navdušenih avstralskih podkestov niti teh carjev, ki se za bornih dvanajst jutjub ogledov pred bluskrinom skoraj eno uro menijo o vseh odtenkih dela.

Vem, preveč sem brskal. Calma, Izar, calma.

Ko skrolate po tem zapisu, v ameriške štacune že treska druga cifra. In me, ravno pomirjenega, spet peha na čustveni vlak smrti.

In kaj skrbnemu očetu v svet sprhutalega mladiča preostane drugega, kot da gnezdo napolni? Tako zdaj rišem skice za nove živalske krimiče, s pernato zalego v glavnih vlogah. Prvi je kukavičji detektiv, za preostale pa itak piše.



Ne vem, ali bo to kdaj kdo izdal, ampak svojo nalogo opravlja. Sinova soba ni več prazna.

Kot drugi tir terapije sem si nabavil karto za obisk potomca na striparskem sejmu v San Diegu, kjer bom zvežčiče podpisoval in si ogledal, v kakem okolju se sine prebija.

Za tiste pa, ki čakate, da boste lahko v striparni popokali kak fizičen komad, naj vas potešim, da je paket iz daljne dežele že pred vrati. Izvirni pok se je izgubil v Španiji, a bogati strici so v tolažbo poslali novega, okrog katerega se bomo, upam, kmalu zbrali z dvignjenimi čašami in odprli srca za še domače trne − in zelene vence.

Do takrat vas lepo pozdravlja

ata nekega malega stripa (nisem več majhen, oči! Izgubil sem nedolžnost!),

Izar