Müsli in rüsbe: Predbožična premiera

Bilo je špasnih štirinajst dni, ampak preden začnem z egoblogom, naj samo rečem, da pejte v rit s temle referendumskim izidom. Resno, upam, da vas vse protivneže, ki se skrivate za svojim naravnologiškim pravičništvom (ki pa ne izključuje nošnje očal, hetero posvajanja, popravljanja srčnih napak novorojenčkov, internetnih forumov itd.), čeprav vas cela reč niti kanček ne bi prizadela (ampak vas bo, ko bomo čez kakih deset let spet zgubil kako tožbo a la to zadnjo z dobavo elektrike Hrvaški), upam, skratka, da vas vse po vrsti kmalu sredi noči nepričakovano zadenjsko naskoči ogromen ovdovel ptič.

In upam, da boste, ko se naslednje jutro zbudite, ugotovili, da vam je izkušnja tako prijala, da bi se radi s ptičem poročili in posvojili njegova jajca iz prvega zakona, ki so vam strašno simpatična in vas kličejo oči, ampak ne morete. Tako, to vam želim za božič.

 

Rad bi samo, da ste srečni.

Zdaj, ko sem to zmetal z duše, pa malo o lajfu in delu.

S sinekom sva od prejšnjega bljoga zamenjala vlogi. Zdaj on kreha na kavču, medtem ko se nanj sklanja kocinast velikan in ga ogovarja v njem neznanem jeziku svojega naroda.

Jaz bi tudi jokal.

Razen tega da sem bil po stari decembrski šegi na par odličnih žurih, me je v tem času v vlogi konzumenta najbolj prijetno prizadela Animateka, na zaključni večer katere sem opolnoči po zrklih zvrnil pregled najboljših erotičnih risank zadnjih dekad. Medtem ko me je poznejši, jutranji izbor, ki ga je hendpiknil Animatekin šefe Igor Prassel, pustil nezadovoljenega, saj je po hecni logiki alter samca opravičujoče prikazoval seks kot nasilje moškega nad žensko, pa je bil polnočni set, spacan spod prstov neke Francozinje, odličen: eno samo slavljenje metamorfične bizarnosti spolnosti, ki je ostalo dvoumno celo, kadar je govorilo o zlorabi.

Tole je, recimo, cela serija izpovedi neke punce ob zabavnih slikcah z naslovom That Teat Beat of Sex:

medtem ko tale krasen trip dokaže, da je celo piksl grafika starih komodorjev ob dobrem vdihovalcu duš lahko fukiš:

Tule se skicoznost in metamorfoze srečata s križiščem zlorabe, razkazovanja in negotovega užitka, spet Francozi, itaq:

Tale pa je eden mojih najljubših, par let star psihadelični kolaž češke avtorice na romantično suito Živalskega karnevala:

Če sem s potrošnega preklopil na proizvodni segment, sem se končno lotil risanja tiste živalske detektivke, verzija 2.0. Naj spomnim: gre za krimič o žirafi, privatnem detektivu v serengetiju, ki sem jo par let nazaj že začel risati takole,

potem pa sem obupal nad mukotrpnostjo izbranega stila in med iskanjem zabavnejšega grafičnega pristopa spoznal pisatelja Nejca Jurna, s katerim sva skupaj najprej spacala tale videospot,

 

potem pa ob ene sto kavah žirafin svet dodelala do potankosti (zdaj končno veva, recimo, zakaj zebre pristajajo na status futra elit; kako levi ohranjajo oblast nad mestom in kaj imajo od vsega skupaj neuplenljivi herbivori, kot so žirafe in nilski konji) in zbila vkup scenarij za prvi del bojda daljšega seriala. Ta epizoda govori o izginuli pošiljki mesojedske pornografije, ki prikazuje v savanski družbi prepovedane love zveri na gazele in zebre.

Brez nadaljnjega zavlačevanja je torej tule prva stran nove verzije stripa, na kateri sledimo vožnji pavijanskega prevoznika skozi savano:

druga, na kateri se gepard in njegovi trije pavijanski sodelavci med čakanjem na dostavo živčni sporečejo o relativni potrebnosti drog, krvi in seksa:

 

in tretja, ki prizor razplete ter nas popelje v prvo sceno, kjer končno nastopi naš žirafji protagonist.

Vem, da se tu slabo vidi, ker ima Delo omejeno višino v blog vstavljenih sličic, ampak če nanje kliknete, se vam odprejo v novem zavihku in jih lahko po mili volji povečujete.

Reč je, če koga zanima, zrisana s klasičnim namakalnim peresom, s kakršnim kartunisti širom po svetu po papirju praskajo že debelo stoletje, jaz pa sem ga pomotoma osvojil šele pred kratkim. Nato je tonirana s čopičem, namočenim v mešanico tuša in vode.

Skice so, ker sem hotel ohraniti sproščenost risbe, risane zelo na grobo z neizbrisnimi materiali ter šele nato s pomočjo svetlobne mize prekopirane v klasično svinčniško osnovo za končno risbo s črnilom.

V prihodnjih tednih lahko pričakujete še več tabel. Saj bi jih objavljal v Mladini, kot je pri nas v navadi, a kaj, ko je kot edini časnik, ki še tiska domače stripe, za več let vnaprej zasedena. Hint hint morebitnim urednikom: če bi kdo to objavljal v slovenščini, sva z Nejcem prec za.

Tako jih boste videli tu in, upam, sčasoma tudi na kaki spletni strani in, še bolj upam, sčasoma tudi v knjižni izdaji, za katero greva pozimi fehtat v Francijo.

Med čakanjem nanjo lahko še pred silvestrom v naši striparni kupite kako novoletno čestitko za najbližje. Izpod mojega peresa so vam na voljo naslednje:

Ena mešanica botra in treh dobrih mož, ki je zunaj videti takole,

ko jo naslovljenec odpre, pa takole:

Ena do otrok bolj prijazna, ki je zunaj sploh vsa sončkasta:

 

notri pa malo manj:

 

in še ena vzdušno vmesna, ki ima le eno slikco, ta pa je taka:

Ko bo ta zapis ugledal luč spleta, bo torkovo odprtje zadnje letošnje stripovske razstave v Pritličju ravno že mimo, ampak pojdite si jo vseeno pogledat. Viseli bodo originali Igorja Kordeja, tu že omenjenega najbolj plodovitega hrvaškega striparja, ki je v osemdesetih z Mirkom Ilićem vodil novi val jugo stripa, zdaj pa že par dekad riše za Amere in Francoze − med drugim tudi noro inteligentno zombijevsko ukronijo izpod peresa Darka Macana, o kateri sem tu že pisal.

Na tej točki grem nazaj risat. Imejte se fino, lepo zalijte novo leto, ne se sekirat ali ubijat, če ga ne boste, bodite prijazni do soljudi, tudi drugačnih od sebe, in se spet beremo v 2016.

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.