Tiskane izdaje
Okej, tole je pa res zadnje dopustniško poročilo za en čas, častna Eisnerjeva. Čez nekaj dni se vrnem v Ljubljano in odtlej boste brali le še o novih projektih, prebranih stripih in kakem žuru ali dojenčku sem ter tja. Ampak zdajle moram izkoristiti porodniško svobodo moje sicer polno zaposlene drage in tako, dame in gospodje, sredi krize unije predstavljam poročilo z roadtripa vaše omiljene familijice po dolgem in počez po za zdaj še skupni domovini.
Nordija iz naslova pričujočega bloga se morda na prvi zven res sliši kot ime pravljične dežele evropsko čistih, dosegljive skozi omaro Urške Bačovnik, ampak v resnici gre zgolj za citat zatipka moje mame v esemesu, namenjenem v slavno oboceansko pokrajino severne Francije, kamor je njen potomec pobegnil pred dvocevnim napadom vročinskega vala in dolžniške krize.
Avtopot skozi staro celino so nam krajšali zabavni prometni znaki, kot je prepoved nesreč v karavanškem predoru (zakaj tega ni na vseh cestah? koliko varneje bi se vozili) ali eksplodirajočih vozil ob francoskih mejah s sosedami, kot tudi špasna imena krajev tipa avstrijski Priental (bržčas ena v seriji abecedno urejenih dolin, umeščena med s šejki, sikhi in sultani poseljenim Orientalom in Rrientalom, do vrha napolnjenim z rečmi, ki jih Edith Piaf ne obžaluje) ali francoski Walygator (ki se na prvi zven sicer sliši kot ime omiljenega animiranega plazilca naše mladosti, a se izgovarja kot zahvala Kitajca Japoncu − najbrž izrečena prav v okviru zgoraj omenjene avstrijske doline).
Odisejado smo v dojenčevo dobro za eno noč prekinili v Münchnu, kjer smo pregreta telesca namočili v Eisbach, ledeni potoček, ki dere in s seboj skozi največji mestni park v srferske brzice odnaša trupla lokalcev in turistov, nato pa smo prek Metza, kjer smo se prepričali, da tudi Francozi delajo enako manj od Grkov kot Nemci (vse trgovine in oštarije v obeh državah so se odpirale šele okrog desetih in se bahale z razkošnimi popoldanskimi siestami), brž stopili na plin do južne Normandije, kjer nam je ključe svoje imenitne kamnite hiške z bazenom in razgledom po gričih parka Perche predal moj bivši ljubljanski podnajemnik, sicer izjemno ljubezniv arhitekt iz Pariza.
Marina, lastnica formenterskega vikenda, na katerega sem se bil povabil aprila (o čemer ste lahko brali v enem od teh zapisov), mi je, ko sem par dni po vrnitvi z Baleara organiziral še večerno vino na terasi njenega barcelonskega fleta, nadela nadimek »kralj samopovabljencev«, ampak če bi videla, kaj nam je za en teden v uporabo prepustil Paul, bi se bila primorana pred šampijonom štuljenja prikloniti še nekoliko globlje.
Podeželsko postojanko smo izrabili predvsem za degustacijo sirov, namakanje v bazenu in obisk le kako uro oddaljene etape Tour de Francea, ki nas je osupnil predvsem z ogromno količino epepeja: čez naš ovinek so se kot uvod v tisti dve minuti kolesarskega mimošviga celo uro prevažali reklamni kombiji, našemljeni v svoje čistilne in prehrambne produkte ter nas skozi okna obmetavali z vzorčki in reklamnimi obeski za ključe.
Dojenec je ob piscini proslavil svoj uradni prehod med malčke s prvo obletnico poroda, čemur sem nazdravil najprej jaz tako, da sem slavljenca vrgel na tla, ko sem stopil na čmrlja, nato pa je še sam brzdej-boj dogodek zalil z nenameravanim skokom v bazen. Edina žrtev obrednega krsta je bil na srečo moj mobi, ki je pot na reševalno akcijo zaštopal v zadnjem žepu kavbojk, ampak po pol dekade rabe je bil že čas, da ga zamenjam.
Pariz me sicer ob vsakem obisku manj očara: imperialno napumpane palače s klasicističnimi nagci in pozlatami bedijo nad avenijami razmahnjenimi le zato, da je tretji Napoleon lažje zatiral mase; meščani spretno kombinirajo južnjaško packarijo s severnjaško aroganco, najslabše od obeh svetov, skoraj kot kaki Slovenci, a z več keša in zgodovine; edini obiskani artšou pa je redke zablode grafitarjev z zidov na platna izkoriščal za teoretski povzdig stritarta na nivo Umetnosti.
Na srečo je vtis močno močno popravila precej bolj nepretenciozna razstava prizorišč in likov iz risank britanskega studia Aardman, kjer se lahko čudiš drobnim uokvirjenim oljnim slikam in majcenim tapiciranim stolom.
Srčno priporočena ekshibicija je na ogled v Muzeju igrive umetnosti, ki obratuje komaj par let, a je gostil že pregledne izobese del Marvela, Pixarja in Ghiblija. Res fino.
Za dober pookus Pariza je poskrbel tudi nabor stripov po pariških striparnah. Če se boste kaj potikali po tem koncu, najtopleje svetujem Les super heros na ulici Saint Martin, lučaj proč od Pompidouja, ki se kiti s krasno zalogo lokalnih pridelkov. Po kakem letu posta pri vlaganju v stripovje sem si tako omislil, recimo, enega od zvezkov tu že omenjenega Bouletovega bloga (njegovega v štacuni žal nimamo še nič, ker je angleška verzija še v tisku, a čim bo zunaj, jo lahko pričakujete na policah),
pa krasno zrisano bizarko Blutzee Lewisa Trondheima (avtorja, skupaj s Sfarjem in občasno Bouletom, parodije Keh in Beštij, Donjona, ki pa jo imamo v Pritličju)
in skicirko Joanna Sfarja (filozofa in risarja, o katerem sem že pisal in ki je spacal Rabinovega mačka in Pascina, oba dostopna v naši Striparni), z naslovom Sodni pisar,
Dovolj dolgo sem vas čakal, fantje. Zdaj sem jo narisal jaz.)
Na podobno temo: nakup v Super Heros sem v istih dneh dopolnil še z obiskom pariških bolšjakov, kjer sem pobral rabljena izvoda izpod peres najslavnejšega Hebdojevega risarja iz herojskih časov, Jean-Marca Reiserja
Oba sta, kot po slogu bržčas vidite, našega mojstra Lavriča navdihnila pri kreaciji Ekstremnih športov.
Na istem marche de pouces sem pobral tudi zlata vreden izvod Playboya, ki je luč ugledal le dva meseca pred mojim rojstvom in ki že ob bežnem prelistu jasno kaže, kako globoko na nivo lajfstajl revije s fotošopiranimi silikonkami je v zadnjih letih padla revija, ki je pred šestintridesetimi leti nosila predvsem prapor pametne promocije svobodnjaškega razmišljanja in humornega razbijanja predsodkov v brk večinsko zadrti Ameriki.
PB iz maja '79 je kot glavni intervju vseboval pogovor s transseksualnim pevcem, pisma bralcev so urednike spraševala, kako naj se znebijo sramu pred svojimi fetiši, in jim čestitala za hraber boj proti nazadnjaštvu, stran z vici pa je med drugim objavila tale elegantno skovan limerick:
Three two-letter words that begin
with I are a source of chagrin
for the guys who could cry
even wish they could die
at that soul-searing phrase "Is it in?"
A ni špasno, no?
Na še kar slično temo sem ob obletnici za moj obstoj ključnega dogodka dve luni po izidu omenjene publikacije iz rok lastnega dekleta prejel Taschenovo zbirko sprevrženih fantazij Roberta Crumba in full colour. Crumb, ki sicer velja za očeta ameriškega underground stripa, je bil obseden s podobo sluzastih majhnih tipčkov, ki se spravljajo na mogočne amaconke z velikimi ritmi, in omenjena knjiga ta vidik njegovega ustvarjanja prikazuje v vsem njegovem veličastju.
V naši štacuni (ni malo epepeja danes, ane? To delam le zato, da bi imel občutek, kot da ste bili tudi vi na Tour de France) lahko sicer poberete Crumbovo verzijo prve knjige Biblije kot tudi zbirko mojstrovih krasnih perorisb iz ruralne Francije, kjer preživlja zadnja desetletja.
Ko smo takole izropali pariške knjigarne in bolšjake in se nam še kar ni ljubilo domov, smo razklano Evropo prečkali še po spodnji strani, se simbolično ustavili v prestolnici nevtralnosti (katere valuta je kljub temu prav v zadnjem letu na kolena spravila marsikaterega slovenskega kreditojemalca) na obisku pri v tem bljogu že omenjenem sveže poročenem slovenskem psihiatru. Izmenjala sva si par stripov in skupaj obredno skočila v še eno reko, ki ljudi skozi center mesta odnaša s tokom navzdol,
od tam pa smo končno švignili domov, kjer pogajanj med Grki in pravzaprav Nemci še vedno ni konec. Ostanimo v duhu nove domovine druga šrinka v tem zapisu hinavsko nevtralni in se glede situacije zjasnimo le takole. Medtem ko je res, da bi bili izkoristki posojil ob omejitvi južnjaškega švindlanja lahko boljši, drži tudi, da denar tudi v tako nadutih in birokratsko urejenih dvorih severozahoda večinoma ne odteka v nič bolj ljudstvu koristne žepe. Grožnje s takojšnjo izterjavo, ki se jih začuda ne naslavlja na trikrat bolj zadolžene zaveznice onkraj luže, so izjemno slaba popotnica za izogib bodočim vojnam in malo več diplomatskega talenta na strani močnih bi bilo skrajno dobrodošlega.
Kar se tiče strateškega zatiranja »levih skrajnežev«, s katerim se pogrom proti Grkom rad opravičuje, pa tole: celo če bi sprejeli primat logike prostega trga, ki ga neoliberalizem kot samooklicana zadnja stopnja zgodovine tako rad zagovarja, bi ta dejansko narekoval, da tudi on na trgu ideologij potrebuje konkurenco, če se noče pod pokrovom lastnega monopola spriditi v arogantno, ponudniku pogoje vsiljujočo in do kvalitete svoje storitve brezbrižno blago. Pogajanja z Grčijo so pokazala, da so neoliberalci takemu stanju prekleto blizu in le upamo lahko, da jim bo še kaka resna grožnja boljše storitve z leve v bodoče dodatno pristrigla krila in jih prisilila k nujnim reformam v smeri večji humanosti.
Toliko za danes, zdaj bom pa res doma in gibalno nekoliko bolj dolgočasen. Na papirju ne, no worries, tam vedno dogaja.
Bisous,
I
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
