Tiskane izdaje
Na Silbo te dandanes v pičli uri in pol pripelje hidrogliser iz Zadra, a tudi to je bila predolga doba za mirovanje piščevega sina, ki je plovilo po vseh štirih oblezel po dolgem in počez, navdušeno nagovarjajoč vsakega tretjega potnika v trizložnem jeziku svojega ljudstva. Ne želeč omejiti potomčevega raziskovalnega duha, a vendarle v blagi skrbi pred preglobokim padcem sem mu sledil na diskretni razdalji ter se pri tem počutil kot tajni agent za petami prestolonasledniku, ki se mu je zahotelo eno popoldne preživeti med bodočimi podaniki.
Da bi preverili boemski utrip Silbe, smo se nastanili kar v bivšem epicentru inzularnega indi intertejnmenta, na ozemlju nekdanjega kafiča Nu, ki je v osemdesetih na svoj letni vrt bojda znal zvabiti tudi po tristoglavo množico poslušat godbo muzikalično bolj nadarjenih članov velerodbine, vanj pa je menda redno zahajal (in tam spisal 24 komadov svojega albumskega prvenca) tudi sam frontmen Azre. Šef našega domovanja ima v kuhinji še vedno obešeno Johnnyjevo fotko s podpisom in sliko vasi pod snegom, to pa je žal bolj ali manj tudi vse, kar je od divje otoške scene ostalo: Silbi zdaj utrip določajo predvsem družinice in večerjice.
Glavna kulturna atrakcija otočka je tako danes Toreta, kakih petnajst metrov visok stolp, ki se baha s precej zanimivo oriđin-štorijo. Že zamlada je njegovo gradnjo namreč svoji zaročenki obljubil neki domorodski kapitan, češ da bo lahko z njega na morje oprezala za prihodom soprogove ladje, a ko se je vrnil z ene od plovb, je bila punca že poročena. Kapitan se je izkazal za bolj nadarjenega v čakanju od nje: potrpel je, da rodi hčerko, in še malo, da se je izkazala za slično materi, nato pa jo je omožil ter, haha, pa imaš, toreto zgradil mlajšemu modelu mladostne ljubezni.
Družinskih kosil pri tašči si raje ne predstavljam, je pa bojda par začuda plul čez življenje precej mirno.
Mimo okušanja biserov iz silbanske zgodovine smo dneve preživljali na kamnitih otoških plažicah, potapljajoč se v mrzlo, a bistro in domala karibsko plavo obarvano morje. Sine je po kamenju lazil gol kot dojenec, često izvajajoč akrobacijo, ki sem jo poimenoval »mimo jajc mamo gledat«, kar bi po zgledu tiste druge kranjsko klene »okrog riti v žep« (najprej se mi je zapisalo »okrog žepa v rit«, kar bi bil lahko bodisi moto gej sugardaddyja bodisi napis nad ordinacijo privatnega proktologa) utegnilo pomeniti »zreti v rajski ideal/lastni izvor/domači pristan mimo bingljajoče banalnosti/semena bodočnosti/simbola korajže«, uporabljalo pa bi se lahko za cel nabor prilik, od nostalgičnega oziranja po varnem zavetju med kovanjem drznih podvigov do grabljenja po nebesih z nogami trdno v blatu. Gremo to uvest kot novo frazo v materinščino.
Kakorkoli že, morje je bilo za malega metaforika le premrzlo, zato sva ga, kadar je mrknil v svoji kočiji, puščala na plaži med skupnim kopanjem. Punca me je enkrat vprašala, ali mislim, da ga lahko odnese galeb, to pa mi je v glavi zagnalo scenarij, kjer ga pernati ugrabitelji ne bi použili, pač pa vzredili kot enega svojih. Nakar bi, kot kak morsko-zračni Tarzan, prhutal po širnem Jadranu vkup z domačo jato ter ob asistenci slednje s trnkov reševal pripadnike »svojega« rodu ali pa preprečeval hudobnim korporacijam, da ocean onesnažijo z nafto.
Ko sva se vrnila, je bil še tam, tako da je šla prodaja pravic za ta film po gobe.
Kar se knjižne kulture tiče, sem pod vrelim soncem preživel predvsem na Deleuzovem in Guattarijevem Kafki − knjigi, ki jo je slavni filozofsko-psihiatrični dvojec spisal v sedemdesetih, kmalu po hipijevsko priljubljenem Anti-Ojdipu, in kjer praškega pisca poskušata odrešiti statusa zamorjenega intimista z misijo skozi literaturo reševati osebne travme ter ga prikazati kot komičnega in družbenoangažiranega avtorja.
»Zato je tako prisiljeno in groteskno ustvarjati nasprotje med Kafkovim življenjem in pisanjem ter mu pripisovati, da se je zatekel k literaturi zaradi šibkosti ali nemoči spričo življenja. Rizom, zgradba/brlog, to že, nikakor pa ne slonokoščeni stolp. Linija bega da, nikakor pa ne pribežališče. (...) Z vidika želje še nikoli ni bilo bolj komičnega in radostnega avtorja; z vidika izjave še nikoli bolj političnega ali družbenega avtorja. Vse je smeh, začenši s Procesom. Vse je politika, začenši s pismi Felice.«
Kljub občasnemu francoskemu afnanju branje toplo priporočam. Bukla je pri nas izšla že pred desetletji, a zaradi običajno borne prodaje tovrstne teorije pri nas se gotovo kje valja še kakšna.
Nočno nebo mi je v nasprotju s teoretskim čtivom dneva omogočilo prenosniško prebavo celotnega Animal Mana, še ene mojstrovine osemdesetih, tokrat izpod peresa Granta Morrisona, ki so ga Ameri uvozili iz Anglije kmalu po Moorovem uspehu s Swamp Thingom. Morrison je sicer v slednjemu kar nekam sumljivo podobni maniri junaka redefiniral v ekološkega borca za pravice živali, a serijo nad povprečje dvigajo predvsem takrat za stripe neobičajni metafikcijski vložki. Vesoljci v vlogi urednikov zoprne like kar z radirko brišejo iz zgodbe, glavni junak pa med samoiščočim tripom na pejotlu uzre lastne bralce in se ove, da je le lik iz stripa.
Če zaradi drugega ne, se buklo splača prebrati vsaj zaradi večkrat nagrajene epizode, kjer se Kojot iz znane risanke utelesi v našem svetu kot nesmrtna, polčloveška pošast ter nato trpi neskončne muke ob vsakem padcu v prepad in ponovnem vstajenju, dokler ga neki verski fanatik kot »hudičevega volkodlaka« ne pokonča s srebrno kroglo, s čimer mučenec svojemu animiranemu svetu jezusovsko pribori izhod iz večnega kroga pregona in nasilja.
Klasika. Ali jo mogoče imamo v Pritličju? Mislim, da na to vprašanje že poznate odgovor.
Kar se dela tiče, da odkljukamo še politično-risarsko rubriko, sem spet spacal par sličic za Pravno prakso. Telekomu se naši kolumnisti tudi tokrat niso mogli ogniti: tale risbica ilustrira pojasnilo, zakaj ni tako važno, ali se firma proda ali ne, ampak da prodajalec na trgu nastopi z jasnim stališčem, saj sicer namesto resnih kupcev za šankom ostanejo le še špekulanti, ki so pripravljeni za naložbo v očitno težavno okolje plačati čim manj ...
Tako, to pa je nekako vse, kar se je med našim bivanjem na otoku pretresljivega zgodilo. Aja, razen tega, da je družinska prijateljica med večernim tekom, reci in piši, brcnila kak meter dolgo kačo. Res je, da na Silbi (kot na Cresu in Lošinju) ni strupenjač, ampak punca tega takrat ni vedela. In kaj takega se bržčas ne zgodi prav pogosto.
Svašta. To je bil naš Ripley's Verovali ili ne. Bodite fino in do prihodnjič.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
