Tiskane izdaje
Pred par tedni sem na kavi s staro znanko zvedel nekaj, česar sprva nisem verjel. Vi tudi ne boste. Namreč, da društvo za zaščito dinarske favne vsako leto
Resno. Saj vem. Čim sem slišal, sem vedel, da je to treba videt. Moj sinek, velik lupofil, tudi, ampak smo ga morali razočarati, da bo počakal še kako leto.
Če se torej hoče sodelovati pri tem špasu, je treba najprej na biotehnično fakulteto, kjer ti en hud maher, ki menda po celem svetu beleži kosmato zverjad od medvedov pa do snežnih leopardov, razloži nekaj malega o volkovih.
Recimo to, da v Sloveniji trenutno živi vsega skupaj ene 9 tropov po cca 7 volkov. In da za razliko od tistih mnogoglavih čred orjaških mrcin, ki v ruskih bajkah zalezejo samotnega popotnika v snegu, pri nas trop sestavljata le precej lahkokategorna mama, oče in njuni mladiči tega in lanskega leta.
Ko deca odraste, jih starša jadrno naženeta od doma in malčki potem vsak zase tavajo po svetu, dokler si ne najdejo prostega ozemlja, kjer nato skušajo zbrskati partnerja in osnovati lasten trop. Zasedenost revirja kakopak preverjajo s tuljenjem: če nihče ne odgovori, pomeni, da je frej, tuleč odgovor pa, da ni placa.
Po predavanju te biologi še naučijo pravilno tulit.
Potem pa se reč začne: tri večere zapored se moraš vsak dan eno uro po sončnem zahodu namalat v dodeljenem ti becirku in tulit na čim bolj visokoležečih lokacijah v štirih kvadrantih znanega teritorija lokalnega tropa.
Jaz sem, recimo, jodlal v okolici Ribnice in sem prvi večer delal družbo lokalnemu lovcu, ki mi je med drvenjem po gozdnih cestah mimo jazbecev, lisic in zajcev razlagal špasne jagrske zgodbice
Na prvih treh točkah sva slišala le bizarna žebranja, ki mi jih je sopotnik vešče interpretiral.
Za desert me je lovec peljal še v svoj revir, kjer ve za točno lokacijo enega tropa, saj je ta le par noči nazaj v bližini poklal 14 ovc in jih od tega 9 odvlekel v hosto.
Za to zadnjo stranpot sva bila sicer malo kregana, ker so biologi za ta trop menda že vedeli in ga niso marali več motiti.
Vseeno sem smel naslednji dan še na eno ekspedicijo, tokrat z inozemskimi znanci organizatorjev: eno hrvaško in eno avstrijsko biologinjo ter možem slednje, ki pol časa rešuje plešoče medvede iz ujetništva, pol pa riše znanstvene ilustracije za živalske vrtove.
Tudi s to ekipo smo imeli na predzadnji lokaciji srečo in smo slišali tuliti celo mladiče, kar je potem pomenilo, da so se ti kvadranti zaprli in smo si lahko vzeli naslednji dan frej.
Kar mi je čisto pasalo, saj sem res hotel videti Diplomiranca na Kongresnem trgu. Kakšen fin film.
Ampak z volkovi sem pa zdaj uradno zasvojen. Naslednje leto grem spet!
Ostanite zdravi in do prihodnjega zapisa,
Auuuuuuuuuu (forte, forte, not troppo leggero)!
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
Po Izarjevih müslih in rüsbah lahko brskate TUKAJ.
