Müsli in rüsbe: Že spet zakulisje

Zdaj že znam stripati v ekipi, a sem še vedno prevelik ego, da bi plesal na tujo vižo, in se moram zraven iti vsaj karaoke.

Objavljeno
08. november 2016 13.29
Izar Lunaček
Izar Lunaček

Prejšnji mesec sva z Nejcem kovala novo epizodo žirafjega krimiča. Kar stresno je, ko nastaja, ker je tempo divji, ampak po drugi strani sem pa prvič v lajfu plačan, da osem ur na dan opravljam poklic svojih deških sanj.

Bomo videli, kako dolgo bo trajalo. Šefi pravijo, da se po štirih cifrah pokaže, ali je reč dovolj brana za odlog milostnega šusa. Jim je pa za zdaj strašno všeč in so polni zaupanja v najine darove izid približali na februar.

Po svoje mi je luštno delati v tem vakuumu, za minimalno plačo, brez odzivov publike. Po drugi plati me blazno zanima, kaj bo, ko strip pride na police. V vajeniških vicah sva: luštno se imava, eksperimentirava in se igrava, ampak malo sva nervozna, ali bova ob bližajoči se sodbi fasala vnebovhod ali pekel.

Še naprej brusiva formulo manufakture. Po tednu skupnega scenariranja dva tedna rišem po dve strani na dan in potem po dve na dan farbam. Nejc mi vsak dan zjutraj dostavi dialoge za kuplet, ki je na sporedu, da ga jaz potem odgalopiram do konca dneva, kot kak čuden poni ekspres.

Konj se ustavi le, če ni pošte. Enkrat sem besede dobil uro prepozno in do konca dneva nisem naredil nič pametnega. Kavboja, ki razjaha, lep čas ne spraviš nazaj v sedlo.

Tako je tole, vidite.

Bom pokazal še kako stran iz ta nove cifre, v vseh fazah. Prvi pejdž je eden mojih ljubših momentov te cifre, kjer trije mladi nilski mafijaši uletijo v flet žirafjega detektiva in njegove žene v zebrji soseski.

Žena je žirafa, čeprav je Manny tak begunec pred svojim hoh klanom. Usoda te vedno najde. Njega je, ko je v tabor ciganskih slonov, kjer je sodil dvobojem, uletela dolgovrata študentka na semestrskih počitnicah.

Dama je deprasta doma že vse leto, odkar sta izgubila dojenčka. Manny se je ogiba z dolgimi delovnimi dnevi, in ko jo po klimaksu težkega kejsa ob zgodnji vrnitvi le dobi budno, na obisk uletijo razjarjeni hipoti.

Fin trik, ki sem ga osvojil v zadnjih letih, je, da ob naskoku na vsako stran led trematičnega cincanja pred belim listom razbijem z intuitivno skico pejdža, na kateri so vsi bistveni poudarki, čeprav je sčečkana v par minutah.

Nato ta izbruh na svetlobni mizi prerišem v natančnejšo skico, to pa prekrijem s peresom, pomočenim v črnilo. Včasih sem vse risal s čopičem, ampak tako gre veliko hitreje, hkrati pa ohrani variacijo debeline linije. Taka je tuširana tabla.

Kot vidite, ima manj detajlov in senc kot kaka moja prejšnja dela, ker je strip risan z barvami v mislih in šele te bodo res definirale prostorske in čustvene odnose.

Po novem tudi oblačkov ne rišem, vse vstavi Nejc v fotošopu, s fontom, ki ga je na podlagi moje pisave vkup spravil izjemni Mičo Miklavčič, avtor mednarodnega font hita Tisa, vobče krasen model, sicer pa soigralec v fuzbal klubu za športno zaostale.

Reč ima kanček manj žmohta, kot če pišem na roko, je pa zato precej bolj berljiva.

Besedilo je kombo Nejčevega zjutraj dostavljenega dialoga in mojih sprotnih sprememb ob postavljanju strani, ki tekst vgradijo v sliko in mu dodajo moj glas. Kljub temu da znam zdaj stripati v ekipi, sem še vedno prevelik ego, da bi plesal na tujo pesem, in se moram zraven iti vsaj karaoke.

Naslednja faza, barve, je bila dolga leta v nemilosti pri fenih avtorskega stripa, češ da je samo za lenobne popoljube. Ta predsodek sem gojil tudi sam in tako Minije in Oklepaje za časopisno objavo le na hitro pobarval, »ker so, cepci neuki, tako zahtevali«, potem pa reč v knjigi maščevalno objavil spet črno-belo, »kot je bila mišljena«.

Zadnja leta, sploh z vzponom spletnega stripa, kjer so barve brezplačne, berljivost pa nujna, kot tudi z bližanjem cen med barvnim in čb tiskom, so začeli packati tudi bolj artiš avtorji in trenutno je na svetu ogromno krasno pisanih stripov.

Moj plan za ta strip je bil barve poriniti v roke komu bolj talentiranemu, a ob pomanjkanju ustreznih kandidatov sem bil sčasoma primoran poskusiti sam. Po vrsti neuspehov se mi zdi, da mi gre že prav fletno.

Za finale pa še druga meni ljuba stran iz iste epizode, kjer opičji kamiondžija pelje Mannyja iskat izgubljene porniče v že omenjeni slonji tabor, kjer so ravno sredi partije boksa. Tokrat dodajam še storibord z obkroženim pejdžem, ker je res fajn primer prenosa začetne ideje do končnega izdelka.

Jutro je, zato tak kombo žareče svetlobe in mrzlih senc.

V Barceloni pa pada večer in počasi moram v hipsterizirajoči se migrantski slam iskat novo arafatko v zameno za pozabljeno na avionu, potem pa na kofe s katalonskim filozofom in večerjo fensi tapasov s podalpskimi zdomci.

Ni mi švoh: prav tak hinavski flaner sem kot Manny.

Se beremo čez dva tedna, dotlej mi bodite fletno,

I

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.