Tiskane izdaje
Džobe sem prestavil nekam med ler in prvo in se začel cele dni pojati po družinskih hengautih v družbi dveh dolgoletnih frendov, ki imata po nekem naključju prav zdajle do pičice enak status.
Vzamem tri moške in dojenčka in stavo povišam za še dva minija. Vesel sem le, da nam ne bo treba igrati v naslednjih delih franšize: že devet pritlikavcev na tri tipe bi bilo nevarno, da se v nadvlado mikronov v nadaljnjih sikvelih niti ne spuščam.
Prejšnjo sredo smo dečki preživeli ob Zbiljskem jezeru, kjer mora oskrbnikom nekdo nujno povedati, da je tudi labodov enkrat preveč. Trenutno prizor kljub lepoti posameznih ptic zaradi v nebo vpijočih cifer nelagodno spominja na infestacijo.
V četrtek sva z Iljušo s sinovoma sama napadla še živalski vrt. Oba se že lep čas strinjava, da so tile enoletniki najbolj zabavne domače živali na svetu − samostojno gibajoči se in glasni, a še vedno prijetno pritlehni, neartikulirani in predvsem noro smešni, kot kake majcene podivjane parodije odraslih.
Mislim, da je Ilja reč najbolje sežel s temle stavkom: »Če si si, ko si bil majhen, želel imeti doma opico, je to gotovo najboljši približek.«
Je pa res, da omenjena primatka vse bolj grozita prehiteti svoje najbližje sorodnike z vztrajnim osvajanjem dvonoštva. In opazovanje slednjega mi je dalo misliti, da mogoče tisti dvig človeštva v vis sploh ni bil tako preprost, kot nam ga slika vsem znana pop grafika.
Glede na dosedanje izkušnje z dojenčadjo namreč krepko dvomim, da so se afne po spustu z dreves kar postavile na noge brez vsake opore, pač pa prej sklepam, da so si po zgledu naše domače golazni po par tisoč let pri zasilni hoji pomagale z naslanjanjem na drevesa in druge predmete. Sprva so po mojem, recimo, koracale le od enega debla do drugega in se lubja prejšnjega oklepale s po enim prstkom, v odprto savano pa so si sploh upale le med oklepanjem česa gibljivega.
Moje dete pri tem, recimo, uporablja kavno mizico na kolesih, naši predniki pa so morda za ta namen zlorabili kako gazelo.
To je dobra teorija, bi dejal. Nič, vse majice bo treba na novo potiskati.
Nazaj v Zoo. Medtem ko sta torej najini počasi vstajajoči mali parodiji ščebetali nesmisle in s prsti kazali na bestialno realno okrog sebe, sva se njuna roditelja v zverinjaku − kakopak − spet bolj zabavala z označevalci.
Fasciniral naju je, recimo, vešče stiskan napis na papagajski kletki, ki se je glasil »MOČNO IN BOLEČE KLJUNEM«, kar sem jaz lahko komentiral le z:
Ampak okej, papagaji bi še šli: začuda so se za pismene izkazali tudi prebivalci peting zuja (vsi po vrsti potomci pritlikavih koz, ovac in pujsev), ki na svoji ogradi sporočajo »PRSTKI, KI DIŠIJO PO HRANI, NAM ŠE POSEBEJ TEKNEJO«, kar se mi sliši − ne vem − kot namig, s čim bi radi, da se jim postreže ali kaj?
Ko sva z Iljušo sinova zvečer blatna, potolčena in izmučena peljala nazaj v savske bloke, je napočil čas tudi za kako resnejšo debato. Omembe vredna se mi je na primer zdela tista, ko sva oba tožila, kako država ob vsaki dodeljeni finančni pomoči od prosilca zahteva, naj z izpiskom iz banke najprej dokaže, da je že plačal vse podizvajalce (da, skratka, že ima denar, da lahko zanj zaprosi), o čemer še kako desetletje prej ni bilo ne duha ne sluha, ko so v naši plemenski družbici zaradi tveganosti izgube ugleda v majhni deželici večinoma spoštovali »gentlemanski dogovor«.
Če vse omejitve prepuščaš v roke uradnim predpisom in nikjer ne računaš več na samoregulacijo prek zaupanja, s tem ljudem tudi jemlješ možnost za ravnanje po lastem moralnem kompasu, dokler se jim ne zdi vse, kar ni izrecno prepovedano, pač dovoljeno.
Obenem sva se seveda preudarno spomnila, da so prav ti zoprni predpisi verjetno nastali v odgovor na številne tranzicijske kavboje, ki so bili ohlapno ureditev lep čas veselo ribali v svojo korist in so si naju v vlogi podizvajalcev še pred kakimi desetimi leti parkrat privoščili s solo popokanjem keš delitvenim obljubam v prijavi navkljub.
Pot v prihodnost, skratka, očitno pelje od zaprtega plemena prek divjega zahoda v hiperregulativo prava brez etične odgovornosti à la Ameri.
Ne vem, ali se cilja tega pohoda prav veselim.
Precej bolj optimistična kramljanja sva gojila med postavljanjem njegove razstave v naši Striparni z Matejem DeCeccom, ki je obči raji sicer najbolj znan kot avtor mladinskih stripov o Šnofiju in druščini z zadnjih strani PIL-a (mmgd, pravkar so izšli v trdovezani izdaji pri založbi MK), pri nas pa se lahko še ves semptember čudite neverjetno sproščenim, ustvarjalnim in divje domišljijskim risbam, iztrganim iz njegovih skicirk.
Z Matejem sva dan pred odprtjem do dveh zjutraj iz blokov ročno izbirala najboljše primerke in jih razporejala po stenah, obenem pa ugotavljala, kako težko je neukročeno energijo otroškega, uživaškega in brezciljno raziskujočega čečkanja skanalizirati v končni produkt, ne da bi se ti po poti sfižila ali razvodenela.
Spraviti ta kristalni šus v prezentabilno formo: to je v srži to, kar bi radi vsi, ki se ukvarjamo s čemerkoli ustvarjalnim. In kadar ti uspe, je to najdragocenejši dosežek na svetu.
Sklenimo počasi ta blogokrog z vrnitvijo v zverinjak, še neke druge sorte. Zadnji dve sredi sva s punco dete redno oddajala v varstvo in se hodila skup vrtet v klub Zoo, ki je šele nedavna zrasel na pogorišču bivšega KMŠ-ja, četrtkove predvečere pa v njem vsakič slavijo z gostenjem vrhunskih džez, bluz in etno godbenih ekip. En teden smo tako džuskali na Počene škafe,
drugega pa na Prismojene profesorje bluesa
in oboji so − poleg tega da so me neprecenljivo sprostili po dolgih dneh risanja in dojenčkanja − v kombinaciji s pogovori z njih člani name naredili globok vtis ene žive, mojstrske, veseljaško ekipne in kvaliteti predane scene.
Muzikantje, skratka, so mi bili od vseh umetniških družb pri nas doslej najbolj všeč. Škoda, da sam od vsake skladbe zadenem le ritem, ne pa tudi melodije, in da mi je dekletovo darilo kitare pred leti povzročilo tako dosežkovno tesnobo, da sva jo morala že naslednji dan vrniti v trgovino.
Prekleto, nikoli ne bom znal brenkati z usklajenim timom.
Jih bom pa še naprej poslušal,
vi pa berite in glejte nas
ter ostanite zdravi,
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
