Na Bitcoinih se vsaj ne nabira prah

Raje izgubimo nekaj denarja, kot da bi gledali soseda bogateti.

Objavljeno
16. december 2017 12.40
Posodobljeno
16. december 2017 12.40
Voranc Vogel
Voranc Vogel
V čem je razlika ali kupite Bitcoin ali katerega od paketov, ki vključuje internet, televizijo, dve mobilni in eno stacionarno številko, štiri 500-litrske specialne akvarije za želve in tri traktorske pnevmatike? V bistvu v ničemer, razen v tem, da vas v nakup kripto kovancev ne sili nihče - razen morda občutka, da bo sosed zaslužil, vi pa ne - telekomunikacijski operaterji pa nas v nakup nepotrebne in neželene navlake silijo s paketi, ki so cenejši od posamezne storitve.

Nekateri operaterji gredo celo tako daleč, da ne nudijo naročnine na posamezno storitev, temveč stranke lovijo na paketno matematiko, ki narekuje, da je ena dražja od štirih. Ali drugače, naročnina, ki poleg interneta vključuje vsaj tri storitve, ki jih ne potrebujete, je občutno cenejša od naročnine na zgolj želeno storitev.

S takšno politiko operaterji potrošnike izsiljujejo, da se odločijo v korist družinskega proračuna in v kleti pripravijo prostor za štiri 500-litrske specialne akvarije za želve in tri traktorske pnevmatike. Stacionarni telefon nekateri menda ohranijo v stanovanju v upanju, da bo prav prišel za strokovno predavanje na kakšnem najstniškem rojstnem dnevu. Saj pomnite: „Ko smo bili mi mladi, smo tole uporabljali. Kdo ve kaj je, ha?! Kaj je že bilo za enega leta? Mislim, da je bilo šestindevetdesetega. Ali pa je bilo sedemindevetdesetega? ..."

Kakorkoli, telekomunikacijski operaterji v opisani operaciji nikakor niso osamljeni. V trenutnem stadiju potrošniškega kapitalizma so zgolj eden od sostorilcev. Nič drugače namreč ni pri večjih trgovcih, ki s svojimi kupončki, karticami ugodnosti, dnevnimi akcijami dva plus šestnajst in s popusti na popuste ustvarjajo zmedo v glavah - ne samo potrošnikov, pač pa tudi lastnih prodajalcev in prodajalk. Te so (vse preveč) pogosto primorane abstraktno kombinatoriko „ugodnosti" preveriti pri nadrejenih. Slednji v zakulisju nakupovalnega raja nato verjetno vse kartice s popusti vtaknejo v računalnik in začnejo izkoriščati surovo procesorsko moč kakšne od kitajskih superračunalniških farm, ki so edine zmožne preračunati točen znesek vseh popustov in ugodnosti. Njih lastniki, pa v zameno za izračun končnega zneska, prejmejo kakšen bitcoin ali vsaj njega drobec.

Ali drugače, kapitalistična simfonija »ugodnega« potrošništva počasi postaja preveč kompleksna tudi za njene dirigente. A jo vseeno igrajo, čeprav ne razumejo docela partitur. V okolju, kjer vlada tolikšna disfonija cenovne politike in so potrošniki prisiljeni vložiti precej časa v razvozlavanje cenikov in ponudbe že ob vsakdanjih nakupih, ni nič čudnega, da smo priča tudi vse bolj množičnim investicijam v kripto svet. Čeprav nikoli prej niso špekulirali na borzi. In kljub temu, da niti približno ne ločijo med kripto valutami, ponudbo zagonskih kovancev (ICO) in tehnologijo podatkovnih blokov (block chain), ki stoji za (vsaj nekaterimi med) njimi.

Prav zanimivo je opazovati, kako mala deželica na sončni strani Alp prednjači na področju kripto valut. Nekatera zagonska podjetja kot so Iconomi, Viberate, Suncontract itd, so pritegnila milijonske investicije vlagateljev, pa tudi na kavo ali kak drug napitek gre človek že težko, da ne bi od katere od miz odmeval pogovor o trenutni vrednosti Ethra, Rippla ali katere od drugih kripto valut.

Zakaj smo ravno Slovenci tako cepljeni na kripto svet? Del možnega odgovora se ponuja v že omenjenem strahu, da bo sosed zaslužil, mi pa bomo iz rok spustili investicijsko priložnost generacije, primerljivo z odkupom stanovanj po Jazbinškovem zakonu. Drugi del odgovora, ki lahko velja tudi onkraj meja doline Šentflorjanske, morda leži v tem, da naložba v neregulirano in decentralizirano valuto nudi neke vrste možnost upora proti centraliziranemu in od zgoraj navzdol vodenemu političnemu in ekonomskemu sistemu.

Velja pojasniti, da je takšna možnost upora zgolj navidezna. Ne samo zato, ker so kripto valute vrhunska manifestacija kapitalistične norosti, kjer vrednost obstaja zaradi same sebe in je osvobojena vsakršne produkcije, pač pa predvsem zato, ker v tako decentraliziranem sistemu upor sploh ni mogoč. Ne obstaja namreč nikakršna instanca ali avtoriteta zoper katero bi se sploh lahko upirali.

Preden zapademo v popolno futuristično distopijo, ki jo utegne prinesti tehnologija podatkovnih blokov, se spomnimo, da deloma že živimo v takšnem sistemu. Kajti ravno tako, kot ni realne vrednosti za kripto kovanci, je ni tudi za storitvami in produkti, ki jih kupimo zgolj zato, ker nam jih v paketu vsilil ponudnik. Z dvema mobilnima, eno stacionarno številko, štirimi 500-litrskimi akvariji za želve in tremi traktorskimi pnevmatikami si lahko pomagamo ravno toliko kot z denarjem, ki ga sprejemajo zgolj na zelo redkih blagajnah.

Je pa res, da se na Bitcoinih ne nabira prah.