Tiskane izdaje
Ob spisu mojega pametnega telefona, ki se je oglasil pred štirinajstimi dnevi na tem istem mestu, mi je več prijateljev in znancev svetovalo, naj mu na očitke odgovorim. Najprej sem bila do tega zadržana, ker mislim, da tovrstna debata ne sodi v javnost. A način, kako me je izpostavil, verjetno terja nekakšen odziv. Sama sicer mislim, da že to, kako je nastopil, priča o novi generaciji tehnologije, ki jo je zapustil vsak občutek za mejo med javnim in privatnim.
A če naj se ne spuščam v to boleče področje, moram najprej priznati, da sodim med tiste, ki se ne znajdejo dobro s svojimi pametnimi telefoni (da o ostalih aparatih niti ne govorimo), a ne dvomim, da zaradi tega niso več ljudje. Naj torej poskusim razgrniti svojo perspektivo na razmerje z neslavnim pametnjakovičem.
Česar moj nadvse sposobni telefon ni povedal, je, da je precej drag - naj bo pameten ali samo lep. To pomeni, da sem se morala pač zateči k instituciji rojstnega dneva in svojo družino pozvati, da sodeluje pri nakupu, ki ga velika večina članov niti ni dobro razumela. Razložila sem, da je dostop do interneta zame ključen in da bom odslej lahko tudi fotografirala ter jim pošiljala družinske portrete. Ker jih to ni prepričalo, sem poudarila, da so imele moje nečakinje boljše telefone že pred par leti, tako da so s stisnjenimi ustnicami nekako pristali na vložek.
Tako sem dobila pametni telefon, ki se mi je zdel res lep in sem mu to večkrat tudi povedala. Toda brez dobrega prijatelja, ki se je že prej družil z raso pametnih telefonov, ga seveda nikoli ne bi znala usposobiti. Česar moj pametnjakovič ne pove, je to, da je ena prvih stvari, ki mu jo moraš dati, če naj ti ponudi vse: pot do spleta, prijateljev, telefonije, fotografije, videa itd., številko svoje kreditne kartice (kar pomeni, da jo moraš sploh imeti). Torej, ni dovolj, da je on sam drag - ne, tu se izdatki šele začnejo - z nakupi glasbe, novih aplikacij, ki jih človek potrebuje ali ne, on služi nekemu večjemu mojstru, ki nisem jaz, ampak verjetno tisti, ki ga je izdelal. Se on obnaša kot smotrn potrošnik? Ne! On bi samo razvijal svoje potenciale, pa četudi svojega lastnika spravi na kant.
Ni mu dovolj, da kličem, da sem se malo izboljšala v tipkanju SMS-ev. Ni mu dovolj, da mi meri vse korake, prehojene kilometre, nadstropja, on si želi mnogo več - super, a naj si to sam plača.
Česar tudi ne pove, je, da sem mu na primer kupila zaščito (nepoznavalsko ji rečem čelada), da ne bo kot prezebli tujec ali izpostavljena žrtev taval po moji torbici in svetu - a tega on seveda sploh ne opazi, ker je preveč osredotočen nase. On bi živel, on bi se igral z otroki - a ko bi ga ti metali ob tla, se norčevali iz njega, ga preklinjali v kakšnih predorih, tunelih, v tujini ali na letalih, ali bi to res lahko mirno pretrpel? Bi se tedaj počutil živega? Pa kaj potem če ima igrice, jaz nisem več za igrice!
Zavedam se, da življenje z mano ni preveč razburljivo, da mu ne dajem dovolj izzivov, a saj tudi on ni svetovno čudo. Njegovih nastavitev je toliko, da ne znam spremeniti niti njegovega imena, ki se mi je v začetku najinega razmerja seveda zatipkalo, pogosto imam težave z osnovnimi operacijami, recimo najti poslana sporočila.
Skratka, tudi on ni vseskozi priročen. Da ne govorim o tem, kako hitro mu zmanjka moči. Ko sem imela še stari telefon, torej tisti model, ki ga oglašujejo kot upokojenskega, je njegova baterija zdržala cel teden. Ta se tako iztroši z računanjem mojih korakov in fotografiranjem, da omaga že po treh, štirih dneh - kakšen slabič!
Moj pametni telefon res ponuja vse, kar potrebujem, predvsem pa vse, česar ne, a ga imam še vedno rada. Občasno se mi zdi celo učinkovit. Res mi je razprl kakšna obzorja, a mislim, da mu jih sama nisem mogla tako zastreti, kot pravi.
Odločila sva se, da po tem zapisu, ki ga berete, in do katerih zapiskov se je - ne vem, kako - dokopal tudi on (nesramnež), ne bova prala umazanega perila pred vsemi. Zavedava se, da zadošča, če najino razmerje budno spremljajo razne svetovne obveščevalne službe ali - še huje - korporacije! Če bova imela nesporazum, ga bova odslej poskusila rešiti med seboj. Morda nama ne uspe in bom spet pristala z upokojenskim telefonom na gumbe, on pa bo našel rejniško družino in v njej svojo sorodno dušo v kakšnem malčku. A na tej točki sva sklenila premirje, odločila sva se, da si bova zvesta. Vsaj takšna bo odslej najina javna podoba...
Na koncu naj vsem, ki imajo zahteven telefon, telefon, ki jim nagaja, ali kakršenkoli električni aparat, za katerega se zdi, da se norčuje iz njih, zaželim lep vikend!
