Na svidenje, Pulinoga!

Poslovil se je legendarni Slavko Žagar starejši, oče gostilne v najdoslednejšem pomenu besede.

Objavljeno
19. december 2014 12.54
Voranc Vogel, Delo.si
Voranc Vogel, Delo.si

Deset let bo, kar smo ameriškega prijatelja in njegovo sestro peljali v gostilno. Sestra nas je takrat dodobra nasmejala z vprašanjem, kaj za ena tekočina v kozarcu ima tako močan okus po jabolkih. Brat se je nekaj let kasneje, na jabolčni sok in ostale kulinarične mojstrovine, v Skaručno iz Amerike vrnil zasnubit ljubljeno dekle. Zasluge, da je tistega poletnega večera punca postala zaročenka, še danes v šali pripisujemo izjemni izbiri lokacije nadebudnega ženina, saj v Skaručni besedo »ne« uporabijo le skupaj v stavku s kokakolo.

Pred dnevi me je pot po naključju peljala skozi vas Skaručna in poleg pokopališča je bila nepregledna množica parkiranih avtomobilov. Ko sem pomislil sem, da se poslavljajo od nekoga z veliko prijatelji, nisem vedel, da gre za Slavka Žagarja starejšega, očeta izjemne gostilne, ki se ga je, po legendi, zavoljo enormnega števila slastnih pečenih krač, prijel vzdevek Pulinoga. V sedemdesetih je skupaj z ženo osnoval gostišče v najdoslednejšem pomenu besede, kjer gostiti še danes pomeni veliko več kot prinašati hrano na mizo.

Še tako dobro zrežiran in s popularno kulinariko začinjen kuharski resničnostni šov je proti doživetju, ki ga nudi Skaručna, dolgočasen bolj kot nezabeljen žgan'c. Obisk je namreč izkušnja, ki v prvi vrsti temelji na iskrenem in domačnem odnosu do gostov, pa naj gre za kako oštirjevo šalo ali pa za duet šnopčkov »na hišo«, ki izza šanka izrečeta dobrodošlico gostom ob prihodu.

In ravno tam, za šankom, je po tem, ko je strežbo hrane prevzel Slavko mlajši, za dobro voljo zbranih skrbel starejši. Z vsakim je znal splesti zanimiv pogovor, vsakogar navdušiti s katero od svojih številnih anekdot in marsikomu je, kolikor je bilo treba, prilepil kako dobro merjeno pikrost . Kadar je bil razpoložen je občinstvo rad zabaval s petjem opernih arij, ki še danes pogosto odmevajo iz starega gramofona in v gostišču ustvarjajo prijetno atmosfersko mešanico domačno ruralnega in vzvišeno svetovljanskega.

Podobno kot za glasbeno podlago velja v Skaručni tudi za hrano. Ta je v osnovi enostavna in se ne spakuje po nepotrebnem s popularnimi posteljicami ali penicami. Raje se ponaša s prvovrstnimi domačimi sestavinami, ki strogo sledijo letnim časom in goste navdušuje z do perfekcije dovršeno pripravo. A sledenje preizkušenim recepturam nikakor ne pomeni, da je kulinariko v Skaručni povozil čas. Prej nasprotno, vztrajno ponavljanje podobnega, začinjenega s kvalitetnimi sestavinami in dobro pripravo, vodi okuse v Skaručni na mejo brezčasnega.

In zdaj, ko Žagar starejši puli noge na onem svetu - bog mu daj cvička in dobre družbe! - ostaja zaveza mlajšega, da brezčasnost okusov in izjemno domačnost Skaručnine atmosfere razvija in neguje za prihodnje rodove. V imenu krače, ljubezni in svetega rujnega.