Tiskane izdaje
Vera pripoveduje zgodbo o tem, kako je bila kot angleško dekle, ki je odrasla v buržoazni družini, brez kakršnihkoli skrbi ali tegob. Prva svetovna vojna pa je temu raju naredila konec. Njen brat, njeni prijatelji in njen zaročenec so bili drug za drugim ubiti v francoskih rovih. Prijavila se je za medicinsko sestro blizu fronte ter imela opraviti s stotinami ranjenih in mrtvih. Nežno podeželsko dekle je postalo trdna ženska.
Najbolj me je navdušila scena, ko je premeščena v kolibo, polno ranjenih Nemcev. Ne tako mlad nemški oficir umira. V deliriju vidi svojo ljubljeno osebo, zgrabi Verino roko in zašepeta: »Klara, si to ti?« Vera odgovori v nemščini: »Ich bin hier.« (Tukaj sem.) Nemec z nasmehom na obrazu umre. Takoj po vojni zahteva množica Angležev maščevalni mir. Vera gre na oder in pove o svoji izkušnji. Množica utihne.
Film me je spomnil na afero Elorja Azarije. To je vojak, ki je ubil težko ranjenega Arabca, ki je nemočno ležal na tleh. Vojaško sodišče ga je ostro kritiziralo, a ga obsodilo na smešno nizko zaporno kazen leta in pol. Njegov publicitete željan zagovornik se je pritožil.
Uboj ranjenega zajetega vojaka je vojni zločin. Zakaj?
Za mnoge je to uganka. Vojna je področje ubijanja in uničevanja. Vojaki so odlikovani za ubijanje. Zakaj je torej nenadoma zločin ubiti ranjenega sovražnika? Kako je sploh mogoče govoriti o zakonih vojne, ko vojna sama prelamlja zakone? Če vojska usposablja vojake za ubijanje, kako lahko od njih zahteva, da pokažejo usmiljenje?
Že od začetka človeštva je vojna človeška navada. Začelo se je s primitivnimi plemeni, ki so pred plenilskimi sosedi branila svoje omejene vire hrane. Pobiti sosedje so pomenili pridobitev virov.
Omejitev vojnega razdejanja je bila določena po enem najbolj strašnih konfliktov v zgodovini, tridesetletni vojni (1618−1648). Glavno bojišče je bilo v Nemčiji, ravninski deželi v središču Evrope, ki je bila brez defenzivnih meja. Tuje vojske so vdirale z vseh strani, da bi se bojevale med seboj. Uničile so celotna mesta ter ubijala, posiljevala in ropala.
Tridesetletna vojna se je začela kot verska vojna, a je postala vojna za prevlado in izplen. Umrlo je na milijone ljudi. Na koncu je bilo opustošene dve tretjini Nemčije, pokončana pa ena tretjina njene populacije. Ena od posledic je bila, da so Nemci, ob pomanjkanju kakršnihkoli naravnih obrambnih meja, kot so gore in morje, ustvarili umetno mejo: močno vojsko. To je bil začetek nemškega militarizma, ki je dosegel vrhunec v nacističnem besnenju.
Ko so humanisti, priče grozodejstvom tridesetletne vojne, premlevali načine za omejitev vojskovanja, so ustvarili temelje mednarodnega prava. Njegov izjemni zagovornik je bil Nizozemec Hugo de Groot (»Grotius«), ki je postavil temeljna pravila vojne.
Kako bi bilo možno vojno omejiti? Le kako bi bilo lahko orožje »čisto«, ko pa je njegov namen ubijanje in uničenje? Grotius je predlagal preprosto načelo. Ničesar ni mogoče storiti za omejitev sredstev in praks, potrebnih za zmago v vojni. Nobena vojska ne bo spoštovala takšnih omejitev. Vendar pa se v vojnah pripetijo tudi grozljive stvari, ki nimajo nobenega opravka z vojno. Ubijanje civilistov, ujetnikov in ranjencev ne prispeva k zmagi. Prizanašanje njihovim življenjem je dobro za vse strani. Če prizanesem zajetim sovražnikovim vojakom in sovražnik prizanese mojim vojakom, ki jih zajame, potem zmagava oba.
Sodobni zakoni vojskovanja zato niso samo moralni in humani, ampak tudi smiselni. Vsi civilizirani narodi jih priznavajo, njihovo kršenje pa je zločin. V začetku se je prepoved ubijanja zajetih in ranjenih nanašala zgolj na uniformirane vojake. Toda v zadnjih desetletjih je postajala meja med uniformiranimi vojaki in civilnimi borci vedno bolj zamegljena. Gverilci, partizani, podtalni borci in teroristi so prav tako postali del vojskovanja, zato je bilo mednarodno pravo razširjeno tako, da je vključevalo tudi njih. (Kakšna je razlika med teroristom in borcem za svobodo? Ponosen sem na to, da sem že dolgo tega iznašel edino znanstveno formulacijo: »Borci za svobodo so na moji strani, teroristi pa na nasprotni strani.«)
Na tem mestu pa pridemo spet do Azarije. Uboj ranjenega, nevtraliziranega »terorista« je preprosto povedano vojni zločin. Ranjene »teroriste« je treba zdraviti, ker niso več sovražniki, ampak zgolj ranjena človeška bitja. Tako kot umirajoči Nemec v filmu.
Sara Netanjahu, zelo nepriljubljena žena našega premiera, je pred kratkim v intervjuju izjavila: »Prepričana sem, da je izraelska vojska najbolj moralna vojska na svetu!« Ponovila je zgolj splošno prepričanje v Izraelu, ki ga nenehno ponavljajo v medijih, šolah in političnih govorih.
Marsikdo bi utegnil pomisliti, da je »moralna vojska« oksimoron, ker so vojske prav po svoji naravi nemoralne. Vojske se namreč vojskujejo in vojna je v temeljih nemoralna. Utegnili pa bi tudi ugibati, zakaj je vojna po vseh tisočletjih še vedno živa. Človeštvo je na vseh področjih naredilo ogromen napredek, a vojna se je še kar ohranila. Zdi se, da je globoko ukoreninjena v človeško naravo in človeško družbo.
Ko se državljana skregata, jima ni dovoljeno, da bi se pobila med seboj. Oditi morata na sodišče in se strinjati s presojo, ki temelji na zakonu, ki ga priznavajo vsi. Zdrava pamet bi narekovala, da bi moralo biti podobno z narodi. Ko se dve državi spreta, bi morali iti na mednarodno sodišče in se mirno strinjati z njegovo razsodbo.
Kako daleč smo od take realnosti? Stoletja? Tisočletja? Za vedno?
V 17. stoletju so se v vojnah bojevali plačanci, ki so se borili za izplen. Občasno so regimenti na bojišču prestopili na nasprotno stran. Vojake je zanimalo zgolj plenjenje. »Ropanje Magdeburga« med tridesetletno vojno je ostalo v nemški zgodovini živo vse do danes. Bilo je orgija ropanja, pobijanja in posiljevanja mesta, ki se nahaja zahodno od Berlina. Stoletje pozneje so se v vojnah bojevale profesionalne nacionalne vojske, ki so bile rahlo bolj civilizirane. Vojne Ludvika XVI. in Friderika Velikega so pustile civilno prebivalstvo večinoma nedotaknjeno.
S francosko revolucijo so se pojavile moderne množične vojske. Uveljavilo se je splošno naborništvo, ki še vedno velja v Izraelu ter nekaterih drugih državah. Naborništvo pomeni, da skoraj vsi služijo vojsko drug ob drugem: dobri, slabi, normalni in izprijeni. Videl sem izobražene sinove iz »uglednih družin«, ki so zagrešili grozljive vojne zločine. Ko sem jih srečal nekaj let pozneje, so bili državljani, ki spoštujejo zakone, in so ponosni družinski očetje.
Po mojih lastnih ugotovitvah bi v primeru, da se v običajnem vojaškem vodu nekaj uravnovešenih moralnih vojakov sooči z nekaj pokvarjenci, med njimi pa bi bila večina drugih vojakov, bilo možno, da bi dobri prevladali. Toda možno bi bilo tudi, da bi pokvarjeni vsrkali dobre ter bi na koncu ves vod postal nečloveški. V tem primeru bi bil primeren ugovor vesti.
(Moram priznati, da sem glede te zadeve razcepljen. Po eni strani bi rad, da moralno zdravi možje in žene vplivajo na svojo enoto, po drugi strani pa bi simpatiziral s tistimi, ki bi sledili svoji vesti in za to plačali ceno.)
Ko sem videl vojaka, ki je hladnokrvno ustrelil ranjenega sovražnika, sem se vprašal: »Kdo sta njegova starša? V kakšni družini je odrasel? Kdo so njegovi poveljniki?« Poglavitno krivdo je treba pripisati oficirjem, od vodnika pa do glavnega poveljnika. V vojski morajo poveljniki vedno nositi poglavitno odgovornost. Vse je odvisno od moralnih stališč, ki jih prenesejo na svoje podrejene. Vedno najprej in najbolj krivim njih.
Že v začetku te afere sem predlagal, da obsodijo Azarijo na strogo zaporno kazen, vsem za zgled. Potem pa bi ga pomilostili, a samo pod pogojem, da javno prizna svoj zločin in prosi odpuščanja. Do tega trenutka tega ni storil in se sonči v siju svojega statusa heroja, ki mu ga pripisuje določen del prebivalstva. Tudi njegova starša, ki vidno uživata ob javni izpostavljenosti.
Kako moralna je torej izraelska vojska?
Še pred ustanovitvijo države Izrael se je paravojaška organizacija Haganah, ki je bila temelj te vojske, ponašala s svojo moralnostjo. »Čistost hebrejskega orožja« je bil njen slogan takrat in je še danes. Resničen je bil takrat in je danes, toda ustvaril je prepričanje o »najbolj moralni vojski na svetu«.
Resnično moralna vojska ne obstaja. Na žalost so vojske tega sveta nujne, vendar pa je njihova moralnost vedno pod vprašajem. Če bi torej moral presoditi našo vojsko, potem bi ocenil, da je bolj moralna kot ruska vojska in manj moralna kot, recimo, švicarska vojska. Edina popolnoma moralna vojska je tista, ki se ne bojuje.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
