Najprej me je udaril, potem se mi je smejal v obraz

Če se kazen za nasilneža iz tujine zdi logična, nam večjo težavo predstavljajo domačini. Kaj naj storimo z njimi?

Objavljeno
25. februar 2016 10.18
Ahmed Pašić
Ahmed Pašić

Ste že kdaj slišali za Daniela Holtzclawa? Verjetno ne. Nič ne de, jaz tudi ne. Pa o njem malo kasneje.

Pred časom mi je prijateljica pravila, kako jo mož redno pretepa. Vedno se je zgodilo, ko je bil v alkoholiziranem stanju. Najprej jo je močno pretepel, nato pa se ji je smejal v obraz, ko mu je zagrozila s prijavo. V smislu, kaj mi pa moreš. Kadar koli se je napil, je postal nasilen do nje. Bil je popolnoma druga oseba. Ali se je prijava zgodila ali ne, ne vem. Ni dneva, da v dnevnem časopisu ali na netu ne beremo o podobnih zgodbah. Pred kratkim so bivšega trenerja plesno-akrobatskega društva v Piranu za sedem let in pol poslali v zapor zaradi spolnega nadlegovanje večjega števila deklic. Nasilje do žensk in otrok, na ulici ali v zaprtem prostoru je na žalost še vedno vsakodnevni pojav. Če pogledamo uradne statistične podatke, vidimo grozljive številke. Če k temu dodamo dejstvo, da številni primeri nasilja ne pridejo do birokratskega stroja, se lahko upravičeno vprašamo, koliko smo v tem segmentu življenja sploh napredovali kot globalna družba v zadnjih stoletjih?

Spolno nasilje je staro toliko kot človeštvo. Ne glede na kulturo, moralne kodekse, družbene vrednote in ideale obstajajo ljudje, ki vzamejo pravico v svoje roke tam, kjer je tega najmanj treba. Tam, kjer ponavadi ni pričakovati močnega odpora. Skok samo v zadnje stoletje človeške zgodovine nas pripelje do japonskih vojakov, ki so množično posiljevali Kitajke v Nankingu leta 1937, samo nekaj let kasneje pa so sovjetski vojaki posilili na tisoče žensk v poraženi Nemčiji in Mandžuriji. Ponovitev se je zgodila v zadnji bosanski vojni, ko je bilo sistematično posiljenih na tisoče bosanskih žensk, katerih izpovedi si lahko preberete v srce parajoči knjigi Prosila sem jih, naj me ubijejo. Konec 70. let prejšnjega stoletja je tudi Slovenijo s svojimi zločini nad ženskami zgrozil Metod Trobec.

Ravno pred kratkim sem si ogledal ameriški film V žarišču, ki govori o nasilju duhovnikov nad otroki v Bostonu. Skupina novinarjev časopisa The Boston Globe je imela dovolj poguma, da se je zoperstavila močnim lobijem in nekaj let vztrajno zbirala podatke, ki so situacijo na koncu pripeljali do obtožnice in razkritja imen nasilnežev, ampak takšnih odločnih primerov boja proti nasilju je veliko premalo. Večina se odloči za najmanjšo linijo odpora, ali pa preprosto ignorira vse skupaj. Ko je skupina moških v letu 2012 sredi dneva napadla in posilila žensko na avtobusu v New Delhiju, so bili preostali potniki in voznik preprosto tiho. Reakcije ni bilo.

V zadnjem obdobju beremo novice o spolnem nadlegovanju migrantov v določenih evropskih državah. Merklova je storila veliko napako s tistim sporočilom, da so vsi dobrodošli. »Good guys«, ki so večina, je to razumela kot priložnost za novo, boljše življenje. »Bad guys«, ki so manjšina, so to razumeli kot dovoljenje, da lahko počnejo, kar se jim zljubi, saj jih je povabila sama kanclerka. In psihologija množice opogumlja. Dogodki v Kölnu so dokaz, da je šlo nekaj hudo narobe. Žal mi je, da bo zaradi teh nasilnežev trpela večina drugih beguncev in migrantov. Imam sorodnike v Nemčiji, ki tam živijo in delajo že 40 let. So zelo pridni in hvalijo Nemčijo, zanje je to prva domovina. Zdaj tudi oni doživljajo verbalne izpade zaradi Kölna. Ljudje posplošujejo in za nekatere so »vsi enaki«.

Iskreno upam, da bo Evropska unija v bodoče poostrila kazni za spolno nasilje. Zakone imamo zato, da jih spoštujemo; in v vsak primeru je treba tujca, ki bo nadlegoval žensko ali otroka, poslati na sodišče, in če se mu krivda dokaže, ga poslati v zapor ter po odsluženi kazni deportirati v matično državo z večno prepovedjo ponovnega vstopa. Tukaj se preprosto ne sme popuščati niti za milimeter.

Če se kazen za nasilneža iz tujine zdi logična, nam večjo težavo predstavljajo domačini. Kaj naj storimo z njimi? Izgnati jih ne moremo in po odsluženi kazni v zaporu se lahko zgodi, da bo storilec ponovil svoje nagnusno početje. Uradni statistični podatki so grozljivi. V Evropski uniji je vsaka tretja ženska doživela določeno obliko nasilja od partnerja, od tega je bila ena od dvajsetih žensk tudi posiljena. Največji deleži so ravno v skandinavskih državah in zahodni Evropi. V Sloveniji je nasilje partnerja v različnih oblikah doživela vsaka peta ženska, posiljena pa je bila vsaka sedma. Koliko je še neprijavljenih primerov? To so obupni podatki in zadnje, kar potrebujemo, je to, da se bo statistika teh dejanj povečevala. To velja tako za tujce kot tudi za domačine.

Treba je narediti vse, kar je v naši moči, da se sedanji mehanizem v primeru nasilja nad drugo osebo dodatno izpopolni in izboljša v smeri zaščite šibkejših. Naši globalni skupnosti ne bo bolje, dokler ne bomo spoštovali drugih, zlasti žensk in otrok. Vse drugo vodi v družbeni propad.

Torej, kdo je Daniel Holtzclaw? To je bivši ameriški policist, ki so ga 21. januarja letos zaradi večjega števila posilstev in napadov na ženske v Oklahomi poslali v zapor. Za 263 let.

V nasprotju s piranskim trenerjem Daniel nikoli več ne bo imel niti teoretične možnosti za ponovitev svojih dejanj.